Čemaž ima svojo draž

S čemažem je kakor z gobami – če nismo prepričani, da gre za medvedji česen, kot mu še pravimo, ga ne nabirajmo. Zel je namreč za nevajeno oko od daleč nekoliko podobna šmarnicam ali solzicam, ki jih je rad nabiral Prežihov Voranc oziroma Kuharjev Lovrenc, celo na podobnih mestih rastejo. Ampak pogled od blizu razkrije drugačne liste in cvetove. Posebno nevarna je zamenjava z jesenskim podleskom, ki mu je marsikdo že podlegel, žal tudi letos. Zato ni odveč vsako leto večkrat opozoriti, da moramo biti pri nabiranju previdni! Ampak naj vas to ne odvrne. Čemaž ali medvedji česen (po latinsko Allium ursinum), kot mu pravijo tudi v Italiji (l'aglio orsino), Nemčiji (bärlauch) in še kje, zares nezgrešljivo diši po česnu, njegovi nežni listi pa so na pecljih. Če niste prepričani, jih pomanite med prsti in poduhajte. Čemaž so uživali že Rimljani, imeli so ga celo rajši kot česen, kar med gurmani v sezoni čemaža velja še dandanes. Česnu je poleg okusa podoben tudi po zdravilnih učinkovinah, ki naj bi bile še izrazitejše. Kadar liste čemaža kuhamo, hitro izgubijo pekoč okus in zdravilne učinkovine, zato je najbolje uživati sveže oziroma pripravljene karseda na hitro.