Vpetost verskega besedila med silnice italijanskega ariosa in bleščeče operne obrti ni več predmet estetskih (ob)sodb; izvajalskim podvigom bi morala biti osrednje vodilo. Najgloblje »drame« in meditativnosti pri Rossiniju ne bomo našli. A njegova partitura, ki sicer ni nastala v strnjenem ustvarjalnem procesu, je vendar izrazno zaokrožena. Izvajalska pot leži med idiomskimi ožinami vrste pevskih prikazov, ki spominjajo na skladateljeve operne točke, dodanih vstavkov a cappella in nekaj novih, skoraj verdijevsko krepkih orkestracijskih nastavkov (temačne trobilne fanfare). Zun

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.