Sadovi takšnega obstoja delujejo kot globoko subjektivno posredovana, hkrati pa neizpodbitna spoznanja o skladbah oziroma oblikah, o njihovem duhovno-avtorskem ozadju in medsebojni prepletenosti. V tokratni fokus je pianist postavil klavirskosonatno zvrst (in formo), in sicer skozi izsek njenega klasicističnega oblikovalskega zenita. Na prvi pogled zelo strogo, če ne že kar ozko programsko pot je razgrnil in strnil v zanj značilnem loku skoraj neprekinjene »celovečerne kompozicije«, v kateri ni bilo prostora za zunanjosti recitalskega protokola, saj ni pianist niti za hip sestopil s tira svoje zvočne razčlembe (ki je ob tem nova sinteza). Že omenjeni klasicistični slogovni okvir je zgrabil z njegovih robov, iz stikov med Haydnovimi viharniško obarvanimi prispevki in Beethovnovim sklepnim dejanjem.
Zdi se, da v nadrobno odmerjenem, obsesivno artikuliranem dotiku Sokolova, ki se hkrati odpira neznan(sk)im plastem moderne klavirske polnosti, zmeraj sozveni celotna pianistova glasba. Mehanicistično urejeni metrični potek in nekateri okraski so pri tokrat igranem Haydnu spominjali na klavecinsko brstenje oziroma na pianistove pretekle odzive Couperinovim in Rameaujevim skladbam; in vendar so se iz tovrstne tokratne urejenosti izvijale problemske temačne geste, s katerimi je Sokolov poglabljal Haydnov stavek daleč onkraj historičnih »modno« rahločutnih zaznamkov. Zavedeli smo se vznikov predbeethovnovske motivične klenosti, čudnih unisonskih vprašanj brez odgovora; tudi stara menuetna galantnost se je na lepem pomaknila k zvenu otožnega zapolnjevanja »naše« odčarane (nihilistične) eksistence.
Od tod smo z interpretom sledili neizprosno občutljivi zvočni postavitvi Beethovnovega individualnega povzetka in hkrati prestopa neke oblikovne ideologije (Sonati št. 27 in 32). K sferičnemu razkrajanju arietnega gradiva – tej tako jasni »sproti nastajajoči« glasbi – nas je Sokolov popeljal prek schubertovske spevnosti, šepeta spremljav, dramatičnega fugatnega klesanja, potem pa je radodarno podaljšal srečanje s strašno neminljivostjo glasbe, osvetljeno med drugim s Schubertom ter – štirikrat – s tehtnostjo Chopinovih miniatur (ki to sploh niso).
Nikakršnega razodetja pa ni bilo slutiti na koncertu modrega abonmaja – ob zanimivi, a ne neproblematični skladbi. Hibridna Mendelssohnova simfonija-kantata Hvalnica, nastala na stičišču romantičnih simfoničnih zasnov in oratorijske tradicije, kliče po dirigentu, ki je zmožen spevnemu, po drugi strani pa imitativno neustavljivemu tkivu vdihniti ansambelsko voljo frazirnega valovanja. Ob Ristu Joostu smo se morali zadovoljiti s hitečim, površinsko animiranim pregledom, ki je dosegel kvečjemu enoplastno majestetičnost (solidni in vendar enolični zbor), tekel pa je ob raznolikih, delno nerodnih orkestralnih momentih. Odkritje skupnega izraznega jezika oziroma zvena se je izmikalo tudi prikupnim, četudi individualno ne docela dognanim pevskim prispevkom solistov Mojce Bitenc, Monike Fele in Franza Gürtelschmieda.
Slovenska filharmonija se mora čim prej konceptualno prenoviti. Nove smiselne poti ne bo mogel začrtati kak »lovec« na stolček, temveč bo potreben strokovnjak z vizijo, vpeto v današnji glasbeni oziroma poustvarjalski svet.
