Akademija in SF sta šli v zadnjih letih po diametralnih poteh. Prva se je s koncertno-produkcijskimi pobudami odprla in intenzivno povezala s kulturnim prostorom, medtem ko je druga negibno opazovala izsuševanje lastnih življenjskih sokov. Še pred desetletjem si najbrž ne bi mislili, da bi lahko akademija za glasbo bogatila operno kulturo in segala po umetninah iz odmaknjene, a tudi bližnje preteklosti, ki na Slovenskem še niso bile izvedene. Pohvala ne meri toliko na drznost, temveč bolj na skladnost s študijskimi cilji in na posluh visokošolske ustanove za izkušnje drugih (ko)producentov, na primer Slovenskega komornega glasbenega gledališča.
Če je nemara res, da je prav študentska uprizoritev Orfeja (iz leta 2012) vplivala na soočenje našega profesionalnega gledališča z Monteverdijem (Kronanje Popeje v mariborski Operi), si seveda želimo podobne učinke tudi ob ustvarjalski figuri pri nas hudo prezrtega Benjamina Brittna. Njegova komorna mojstrovina Obrat vijaka je bila tokrat pri nas prvič uprizorjena, česar pa projekt nikakor ni postavljal v ospredje. Igorja Pisona ne zanima ne krivda naših javnih programerjev, ne ilustracijsko prikazovanje doslej neprikazanega, prav tako pa ne pitoreskna raven snovi, povzete po grozljivki Henryja Jamesa.
Režija dobesedno zavrže realistično-fantastično ohišje (ki ga Brittnova opera sicer ohranja) in se posveti diagramu psihotično zaznamovanih odnosov. Pri tem izvrstno ujame postopno skladateljevo gradacijo, pa tudi pomensko odprto sugestijo »nevarnosti« (razmerja na splošno). Predstava se skoraj brez tradicionalnih označevalcev (scena, kostumi) izostri iz sprva na videz igrivega odrskega pozicioniranja v dramo neumrljivih notranjih senc, ves čas pa uprizarja tudi proces gledališkega iskanja, kar je v danem okviru »študentske produkcije« morda celo njen najbolj dragoceni del.
Skrben je bil tudi glasbeni študij pod vodstvom Simona Dvoršaka, ki je z izvajalskim ansamblom dosegel dramatično pretočnost instrumentalno-vokalnega prepleta ter dovolj pozorno odstiral (večkrat ambivalentna) zvočna ozračja gospodarne partiture. V ansambelskih pevskih odsekih bi si sicer želeli več barvno-linearne ločljivosti. S to pripombo se dotaknemo skupne problematike tehnično neizčiščenih glasov, ki so si bili preveč »podobni« (v odvečnostih zvena in v neumirjenosti). Z zavzetostjo nastopajočih pa ni bilo težav. Močno osrednjo kreacijo Guvernante je ustvarila Tajda Jovanovič, gospo Grose je podala Ana Pavlov, v otroka sta se vživeli Inez Osina (načrtno deško »ravnanje« glasu) in Nataša Trček, v demonski par pa Domen Anžlovar in Monika Fele. Z mehko in jasno tenorsko projekcijo je v prologu izstopil Rok Ferenčak.
Modri abonma se je v tej sezoni posvetil nekaterim obskurnim skladateljem (da, pridevnik je mišljen slabšalno), kar pa je morda zgolj stopnjevanje dolgoletne umetniške disperznosti. Tako postaja glasba SF podobna katalogu stranskih rokavov stranskih rokavov. Ta »politika« je na sedmem koncertu kulminirala v paktu med ničem zaslužnega carsko-stalinističnega skladatelja Glièra (naužili smo se ga v podvojeni porciji, a z dobrima koncertantkama, harfistko Tino Žerdin in sopranistko Sero Goesch), eno od okornejših skladb Daneta Škerla in filmsko glasbo Prokofjeva. Na dirigenta Stefanosa Tsialisa sam ne bi »stavil«. Poiskati bo treba pristojno vodstvo Slovenske filharmonije – preden jo prerasejo mah, bršljan in trnje.
