Namesto tega vnuk domobranskega organizatorja v Šentvidu pri Ljubljani (iz spominov Karla Erjavca) po taktu ploska pevcu, katerega oče je med drugo svetovno vojno zložil belogardistično himno. Tako bosta Karl in Lado v popolni komediji zmešnjav s pesmijo raje vabila na volitve večinoma rdeči DeSUS, piše Aleksander Lucu v Nedeljskem dnevniku.
Evropa se namreč ne zaveda, kako hudo past so ZDA in Velika Britanija z Natom nastavile EU s postavljanjem obrambnega raketnega »dežnika«, ki naj bi ščitil tri baltske državice (sodeluje tudi Slovenska vojska), Poljsko, Češko in deloma Ukrajino, pred možno rusko invazijo. Vladimir Putin je dolgo časa stoično prenašal smešenje največje države na svetu, v kateri ne živijo doseljenci z vseh vetrov kot v ZDA, pač pa ruski mužiki, ki se iz domovine svojih tisočletnih prednikov ne bodo dovolili norčevati raznim z vseh vetrov pritepenim funkcionarjem EU. Zato je pred volitvami v Moskvi počilo. Putin je javno pokazal novo orožje, ki lahko v trenutku pomete s površja zemlje Natov ščit. Nato je premierka Velike Britanije Theresa May v zgodovinsko dokazljivem slogu politično zvitega Albiona (star izraz za Veliko Britanijo) v deliriju pogajanj zaradi neskončno neumnega brexita, da bi še bolj zrahljala pogajalce EU, privlekla na plan zastrupitev prebeglih ruskih agentov in izgone ruskih diplomatov. Natanko je vedela, da bo večina bruseljskih garfieldov takoj v tropu tekla za njo (kaj drugega ni bilo pričakovati niti od slovenskega predsednika Boruta Pahorja), kot so drveli za Georgeem Bushem in Tonyjem Blairom, ko sta si izmislila iransko jedrsko oborožitev, da so lahko ZDA in Velika Britanija razdejale Bližnji vzhod. Takrat je na zviti Albion s prstom pokazal svetovno priznani slovenski poznavalec za jedrska in druga kemična orožja dr. Miro Gregorič, ki resno opozarja tudi zdaj.
Dokončno, a še vedno simbolično opozorilo EU, ZDA in Natu je dal Vladimir Putin z napovedjo postavitve spomenika vladarju Moskve in pozneje cele Rusije s Sibirijo iz 16. stoletja Ivanu Groznemu, ki je vladal z najbolj brezobzirnim maščevanjem vsem nasprotnikom. Štiristo let pozneje ga je verno posnemal Josif Visarijonovič Stalin. Kdo od takrat redkih evropskih diplomatov je imel dostop do Ivana Groznega? V Vipavski dolini rojeni plemič, svetovljan, svetovni popotnik in prvi slovenski diplomat Žiga Herberstein. In kdo je imel edini še za časa Kraljevine Jugoslavije neposreden dostop do krvoločnega Stalina?
Verjetno najbolj zagonetni (noben zgodovinar se ga ne upa raziskati) slovenski politik vseh časov, bolj znan kot pisatelj Lovro Kuhar ali Prežihov Voranc, ki je bil osebni odposlanec Stalina na kongresih Kominterne (komunistične internacionale) in edini resni kandidat, da bi namesto Josipa Broza - Tita že pred drugo svetovno vojno prevzel mesto generalnega sekretarja Komunistične partije Jugoslavije, kar je bila tudi želja Stalina, ki potem zamer do Tita ni umaknil do konca življenja. Toliko o malo bolj oddaljenih diplomatskih odnosih Slovenije z Rusijo, ki jih zdaj simbolično krasi Ruska kapelica na Vršiču, konkretno pa izjemno uspešno gospodarsko sodelovanje med obema državama. Od zmedene Britanke Therese May in blondinca z nasajenimi lasmi nimamo kakšnih velikih koristi, če zanemarimo, da smo tudi Slovenci Slovani, ponikli nekje za Uralom.
Volja ljudstva, ki golta milijone
Še več zanimivih člankov – denimo o tem, koliko so nas stali zadnji referendumi v Sloveniji, kakšne pasti čakajo motoriste na cesti, koliko starostnikov čaka na sprejem v domove za starejše, kaj vse preživljajo brezdomci v Ljubljani in Kranju, kako je Martin Krpan švercal odvajalo… – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov.
