Američani so znani po tem, da so nekaj posebnega. Njihovi štirikolesniki so se namreč razvijali v nekem vzporednem svetu, kjer so na svoj način tehnično določali razvoj avtomobilizma. A njihov okus za estetiko je bil in je še vedno preveč drugačen, da bi se lahko »prijel« tudi v Evropi. Kljub temu pa jim je uspelo na kolesa postaviti nekaj avtomobilov, ki so po svoje zaznamovali določeno obdobje. In so še danes vsaj za nas tako zelo drugačni, da so postali celo zanimivi. Mednje sodijo tudi pick-upi. In njihova samosvoja podvrsta so tako imenovani kupejevski dostavniki. Eden takšnih je Chevroletov el camino, ki so ga v štirih generacijah izdelovali v letih 1959 in 1960 ter kasneje še od leta 1964 do 1987. S svojimi »letalskimi« potezami, krilci in veliko kroma nakazuje, kako so si Američani takrat predstavljali »pravi avtomobil«.
El camino je namreč nastal kot odgovor na uspeh Fordovega dostavnika ranchero. Bil je prvi, ki je nesramežljivo kazal, da si velik del tehnike in tudi drugi sestavnih delov deli z limuzinskima bratoma, dvovratnim karavanom in limuzinskim dostavnikom. Zamisel o kupejevskem pick-upu je bila torej rojena, enostavno so odrezali pokriti del za potniško kabino in tako dobili veliko nakladalno in tovorno ploščad, ohranili pa prednji del potniške kabine in nizko klasično limuzinsko silhueto avtomobila. In nastal je neke vrste »odprti karavan«.
Avto za k maši in na tržnico
Zanimivo pa je, da so tudi pri Fordu osnovno idejo kopirali po zamisli, ki je prišla z drugega konca sveta, iz Avstralije. Tam je leta 1932 Ford zasnoval proizvodnjo limuzinskega pick-upa, in to na željo žene nekega kmeta iz Victorie. »Spoštovani, zaupam v vaše znanje in da znate prisluhniti željam tudi nas, preprostih farmerjev. Ali bi lahko izdelali avtomobil, s katerim bi se naša družina v nedeljo odpeljala k maši, v ponedeljek pa bi z njim lahko odpeljali naše svinje na tržnico? Zelo bi vam bili hvaležni,« je zapisala v pismu. Ko je pismo prišlo v roke Fordovemu oblikovalcu Lewu Bandtu, se je ta hitro »usmilil« kmeta in njegove družine, kajti začutil je, da se tukaj skriva potencial na trgu, saj takega avtomobila takrat ni imel nihče v ponudbi. »Sprva smo se okoli tega pisma malce šalili, a potem uvideli, da takega avtomobila res še ni na trgu. Zavihali smo rokave, pogledali, kaj že imamo v naši prodajni ponudbi, in hitro našli rešitev. A ni bilo enostavno, saj smo morali kar korenito spremeniti osnovni model, vsi dvomljivci, tudi v naši hiši, pa so utihnili, ko so videli naš končni izdelek. Na trg je prišel malce drugačen avtomobil,« je takrat povedal Lew Bandt.
Podobnega koncepta so se lotili tudi pri Chevroletu z el caminom. Za osnovo so vzeli veliki klasični karavan, model brookwood, a so ga nekako obdržali »z obema nogama trdno na tleh«. Na voljo je bil namreč le z eno opremo, imel pa je dodelano podvozje, podaljšano medosno razdaljo, ki je merila tri metre, v dolžino pa je meril kar 5,36 metra. S predelavo so mu povečali nosilnost, ta je znašala od 300 do 520 kilogramov, kar je bilo za tako velik avtomobil po današnjih standardih skorajda smešno malo, a hkrati tudi nakazovalo, da prevoz tovora ni bil edini razlog za nakup.
Po dveh letih so ustavili proizvodnjo
Zato pa so kupcem ponujali tri različne motorje – 3,9-litrski vrstni šestvaljnik ter 4,6- in 5,7-litrski osemvaljnik. Voznik je lahko izbiral med 3- ali 4-stopenjskim ročnim menjalnikom ali dvostopenjskim samodejnim menjalnikom powerglide. Postal je tudi prvi Chevroletov pick-up, ki je imel pločevinasto dno namesto do takrat običajnega lesenega. Njegova največja prednost pred rancherom pa je bilo vzmetenje, ki je bilo veliko bolj prilagojeno vožnji s praznim vozilom, zaradi česar so bile tudi prodajne številke za prvo leto proizvodnje zelo spodbudne: 22.246 el caminov je nakazovalo lepo prihodnost. A že naslednje leto je prodaja padla za tretjino, saj ameriški kupci niso dobro sprejeli omejitev v potniški kabini. Njegovo prodajno strategijo so za nameček preveč usmerili v kupce, ki so iskali dostavnike, svoje pa je naredila tudi skromna oprema.
Zato je po prvih dveh letih Chevrolet ustavil proizvodnjo el camina. Šele štiri leta kasneje so ponovno poskušali z novim el caminom, ta je bil seveda narejen že na osnovi drugega modela, sledilo je še nekaj generacij, vsega skupaj jih je bilo pet. Konec proizvodnje je avtomobil dočakal leta 1987. Kot zanimivost omenimo, da je bil med lastniki el camina tudi nekdanji predsednik ZDA Bill Clinton, njegov model je bil letnik 1970, še vedno pa v neki obliki nastaja v Avstraliji kot holden ute. El camino je bil posebnež, »cadillac za kavboje«. Tudi kavboji so se namreč radi vozili udobno...
