Sedmica že dolgo velja za pravljično število in očitno lahko prinaša tudi srečo. Kako si sicer drugače razlagati zgodbo športnega avtomobila, ki mu ob predstavitvi pred dobrimi 60 leti zvezde sprva niso svetile močno, kljub temu pa je danes še vedno prisoten na cestah, in to že v sedmi generaciji. Chevrolet corvette.
Legenda, ikona, nesmrtnež. Le nekaj presežnikov, ki so se z desetletji oprijeli američana. V tem času je bil General Motors velikan, ki je obvladoval polovico domačega trga, toda v ponudbi ni imel športnega avtomobila. Prvotna ideja, da tekmuje z Jaguarjem, MG ali Triumphom, se je zdela absurdna. Toliko bolj, ker so njegovemu razvojniku Harleyju Earlu naročili, da cena ne sme občutno presegati 2000 ameriških dolarjev. Projektu se je pridružil tudi Robert McLean, čigar naloga je bila znižati proizvodne stroške. Zato ne čudi, da so si motor kar sposodili iz palete chevroletov, njegova moč pa je bila podhranjenih 150 konjev. Na novo so razvili le 2-stopenjski samodejni menjalnik, namesto jekla pa so uporabili cenejša steklena vlakna.
Prvi prototip v rokah zbiralca
Rojstvo je corvette, tedaj še kot prototip zgoraj brez, dočakala 17. januarja 1953, ko so jo predstavili v hotelu Waldorf Astoria v New Yorku. Prototip, označen kot EX-87, še vedno živi, saj je del zbirke Kena Lingenfelterja, ki je avto kupil leta 2009. Ker so bili odzivi dokaj dobri, je že junija istega leta sledila serijska različica, 300 kupcev, kolikor so avtov ročno izdelali v prvem letu, pa ni imelo večje izbire – zunanjost je bila obarvana belo, platnena streha črno, oblazinjenje je bilo rdeče. Prodaja je bila občutno manjša, kot so predvidevali, tudi zaradi cene, ki je odločno presegla načrtovano in bila 3498 dolarjev, ter težav s kakovostjo izdelave. Pa čeprav so barve karoserije nadgradili z modro, rdečo in črno.
»Gre za enega največjih presenečenj na trgu. Avto se odlično obnaša pri visokih hitrostih tudi na ovinkastih cestah. Lega je boljša od številnih tujih konkurentov, ki sem jih preizkusil,« se je glasil zapis v reviji Motor Trend, kjer so pohvalili tudi privlačno obliko. Ker motor vendarle ni zagotavljal pretirane športnosti, saj je bil pospešek do stotice 11,5 sekunde, so ga kmalu zamenjali z osemvaljnikom. Za zgodbo o športni ikoni je bilo tako z letom 1956 vse nared. Corvette pa so nadgradili tudi s snemljivo trdo streho. Moč je ves čas naraščala in že v drugi generaciji z letom 1963 presegla 300 konjev, za avto pa so dejali, »da je neverjetno privlačen«. Pospešek do stotice se je spustil na 5,8 sekunde. »ZL-1 je ferrari, ki ponuja še nekaj več, ne samo hitrost in odlične zavore. Pospeški so neverjetni. Pravzaprav beseda pospešek ni ustrezna temu, kaj voznik občuti,« je različici iz leta 1969 laskal testni voznik Eric Dahlquist. Leta 1983 je nastopila revolucija v prenesenem pomenu. 43 predprodukcijskih avtomobilov se je oblikovno drastično razlikovalo od predhodnice, kar je sprva šokiralo potencialne kupce. Prav tako tudi cena, ki je za različico ZR-1 (375 KM) dosegla 58.995 dolarjev. Toda lastniki so bili navdušeni, 4,7 sekunde do stotice in maksimalnih 280 km/h je bilo dovolj za vse adrenalina željne. Julija 1992 je s tekočega traku zapeljala milijonta corvette, obarvana belo. »Verjetno je patetično govoriti o zmenku z avtomobilom, in ne z dekletom, toda Z06 je vse prej kot hladen in mrtev kos kovine in plastike. Dejansko je precej bolj živa kot številni fantje, ki jih vsak dan vidimo v telovadnici, ko krepijo svoje telo,« so pohvalili različico iz leta 2006, katere 7-litrski motor je imel kar 505 konjev moči. »Surova moč« pa je različico ZR1 iz leta 2009 (638 KM) opisal Josh Jacquot.
Astronavti kot ambasadorji
S corvette je bil od leta 1959 povezan tudi eden prvih ameriških astronavtov Alan Shepard. Avto mu je bil izjemno všeč, vodja inženirjev Zora Arkus-Duntov pa ga je izbral kot testnega voznika predserijskih različic. Sodelovanje so nadgradili s kolegoma astronavtoma Gusom Grissomom in Gordonom Cooperjem. Astronavti so postali nekakšni ambasadorji znamke in so nastopali v televizijskih oglasih. S corvette so prevozili po 3000 milj, nato pa jo zamenjali za novo. Ljudje, ki so bivali v bližini vesoljskega centra v Houstonu, se spominjajo, kako so astronavti dirkali med sabo, policisti pa so previsoke hitrosti tolerirali in si zatiskali oči.
Športni avto se omenja tudi v povezavi z dirkanjem. S corvette grand sport iz leta 1963 so imeli velike načrte, a so jih namesto 125 izdelali le pet. Zasnovana je bila za vztrajnostne dirke, pa čeprav je v tistih časih GM imel prepoved dirkanja. Njena konkurenca je bil shelby cobra, katerega lastnik Carroll Shelby je priznal, da bi bil avto precej manj uspešen, če bi grand sport lahko dirkal. Dejal je, da je imel več moči in boljše zavore. »Kot bi hodil z norim supermodelom, ki ga sprva ljubiš, nato sovražiš in kasneje znova ljubiš,« pa je druženje z grand sport opisal lastnik Larry Bowman. Corvette je med letoma 1978 in 2015 13-krat sodelovala tudi na legendarnem Indianapolisu 500, za volanskim obročem pa so sedeli številni znani zemljani, tudi igralca Morgan Freeman in Patrick Dempsey, general Colin Powell, kolesar Lance Armstrong in legenda formule 1 Emerson Fittipaldi.
Seveda se corvette največ vozijo po ameriških cestah, še posebno so priljubljene v Michiganu, saj jih je registriranih 3,47 na tisoč prebivalcev. Zanimivo je tudi, da ima kar 47 odstotkov lastnikov višješolsko izobrazbo, njihova povprečna starost pa je 53 let. Corvette, ki danes spada med športne avtomobile, ki glede na ceno ponujajo največ moči in zmogljivosti (različica Z06 premore 650 konjev), se je v središču pozornosti nazadnje znašla lani, a v žalostnih okoliščinah. Ob smrti glasbenika Princea so namreč njegovo življenje obeležili z oglasom, na katerem se je bral epitaf: »Punca, to je bilo veliko prehitro!« Šlo je za povezavo z glasbenikovo pesmijo iz leta 1982 Majhna in rdeča corvette (Little red corvette).
