Ta nasprotja so na svoji koži močno občutili Slovenci, ki so naleteli na ovire praktično pri vsakem poskusu udejanjanja v ustavi zapisanih pravic. Med drugim pri pravici do svobodne uporabe slovenščine in svojih narodnih simbolov. Veliko let prerekanj in protestov je bilo potrebnih, da so dejansko dosegli pravico do uporabe svojega jezika v javnih uradih. Če je bila slovenščina v najnižjih stopnjah obveznega šolanja v krajih z večinsko slovenskim prebivalstvom še nekako razumljiva, je na višjih stopnjah nemščina dostikrat prevladovala tudi v izrazito slovenskih okrožjih. Ne glede na ustavo je bilo v praksi mnogokrat tako, da je o uporabi slovenščine in slovenskih narodnih simbolov lahko samovoljno odločal nižji državni uradnik ali celo navaden policist.
Nemški ne znajo.
Okrajni zastop ptujski je razposlal 12. marca 1909. na vsa občinska predstojništva ter šol. vodstva okraja razglas štev. 184 glede pokončevanja mrčesa na drevju. Razglas je samo nemški in ima nič več kot 29 pomot. V razglasu žuga očka Ornig z žandarmarijo onim, kateri bi ne izpolnili do pičice njegovih ukazov. Vse prav! Pripominjamo samo: Največja nesramnost je slov. občinam slov. okraja ptujskega pošiljati samo nemške razglase; (kje je § 19. drž. zak.?) nadalje se naj Ornig sam prime za nos, ker so mu lansko leto na nekdaj Vuščičevem posestvu, Zgor. Breg pri Ptuju, gosenice vse mlado drevje uničile in slednjič pa zahtevamo, da nam pošilja razglase brez ocvirkov, to je brez napak.
Narodni dnevnik, 31. marca 1909
Nemška nestrpnost
Graški občinski svet je sklenil, da se mora pri razpisu vseh služb zahtevati »nemška narodnost«. – Na Koroškem se je ustanovilo društvo o. kr. državnih uradnikov, ki ima namen delovati proti »vrivanju« drugorodnih (nenemških) ljudi v državne službe ter skrbeti, da dobe izpraznjene službe le Nemci. Društvo bo stalo v neprestani zvezi z nemškim »Volksratom« za Koroško. Brezdvomno so za to Slovencem sovražno organizacijo nemški ministri Schreiner, Stürgkh in Hochenburger, kar daje nakani posebno nevaren značaj. Kako potreben bi nam bil narodni svet. Dokler pa tega ni, je dolžnost naših poslancev, da parirajo nameravane udarce na slovensko posest. (…)
Slovenski narod, 1. aprila 1909
Boj za slovensko šolo
je in mora ostati prva točka našega političnega programa, osobito po obmejnih pokrajinah. Kakor je pokazal razvoj razmer do sedaj, moramo z obžalovanjem izjaviti, da je moderna prisilna šola za Slovence danajski dar, in upravičen je dvom, ali ta šola slovenskemu narodu ni več škodovala kot koristila. Koliko slovenskih otrok so našemu narodu izneverile šole ponemčevalnice! Mariborska okolica je žalosten dokaz za to. In kaj naj porečemo o Koroški? Tamkaj so ponemčevalnice požrle na tisoče in tisoče Slovencev. Zadnje deželnozborske volitve so to nanovo dokazale. Nekatere občine, v katerih ne prebiva menda niti tucat Nemcev (n. pr. Možica, Žitaraves, Sv. Tomaž, Grabštajn, Žihpolje itd.), so volile po večini nemško. To je plod modernih ljudskih šol na Koroškem. Zato pa v boj proti tem ponemčevalnicam! V boj proti turški metodi pojaničarjenja! Sramota za 20. stoletje je, da se še le moramo boriti za temeljna načela vsake pametne pedagogike, da sodi za naš učni jezik pri elementarnem poduku, torej za ljudske šole edino materinščina. Sramota je, da se kot prvi namen ljudskih šol smatra ponemčevanje, ne pa temeljna izobrazba. (…)
Straža, 2. aprila 1909
Preganjanje slovenskih nabornikov na Spod. Štajerskem.
Povodom zadnjih naborov so prišli slovenski mladeniči iz ptujskega okraja s slovenskimi trakovi v Ptuj. Ptujska nemškutarska policija je kar divjala, ko je videla slovenske barve. Kdor ni hotel na ukaz policije skriti slovenskega traku, so ga zaprli. Med župani ptujskega okraja se je pričelo gibanje, ki meri na to, da se vojaški nabori premestijo iz nemškutarskega Ptuja.
Slovenski narod, 30. marca 1910
Nazadovanje slov. šolstva v marnberškem okraju.
Iz zgornje Dravske doline. Slovenski rodoljubi z odkrito žalostjo in gnjevom zasledujejo nazadovanje slovenskega šolstva v marnberškem okraju. Komaj si je slovensko prebivalstvo priborilo lasten materinski učni jezik na nekaterih šolah, na drugih pa doseglo utrakvizem ali vsaj predavanje slovenščine kot obvezen predmet, pa se je lotil nemškonacijonalni okrajni šolski svet s pomočjo graške gospode učiteljstva. Kar po vrsti lezejo v naš okraj slovenščine nezmožne, zagrizeno nemškonacijonalne učiteljske moči. (…)
Kakšen more biti poduk na taki šoli, si lahko vsakdo prilično predstavlja… (…)
Narodni dnevnik, 31. marca 1910
Kako se postopa v celjskih nemških šolah s slovenskimi otroki.
Dobili smo sledeče poročilo: V torek, 26. t. m. se je mudil na celjski nemški dekliški šoli šolski nadzornik. Med otroci, ki so ga pozdravljali, se je nahajala tudi učenka drugega razreda Antonija Škoberne, ki ne razume nemško in je pozdravila vsled tega slovensko. Ko je učiteljica dotičnega razreda za to zvedela, je učenko takoj tožila vodju šole, kateri je ukrenil, da je morala Škoberne takoj zapustiti učno sobo in se ni smela več vrniti. In to samo radi slovenskega pozdrava! Slovenski starši! Spoznajte, kateri ste še tako zaslepljeni, da pošiljate svoje otroke v nemške šole, za kake janičarje vam jih tam vzgojujejo. Ne trpe niti nedolžnega slovenskega pozdrava. Saj imamo v Celju slovenske šole, v katerih se otroci narodno vzgojujejo. Spreglejte!
Slovenec, 30. marca 1912
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
