Pustna uvertura
Naj bo predpust še tako dolg, ko pride zadnji teden, se polasti mladega sveta, mladega po letih ali temperamentu, vendar vedno neka nervoznost, čudno pomešana z melanholijo in hrepenenjem. Konec bo veselic, plesov, predvsem pa konec maškerad z ljubko predrznimi dekliškimi fantiči in tako zapeljivimi, koketnimi nožicami. Zato je treba porabiti še zadnje dni, da bo lažji nato post, ki za to vrsto ljudi ni le štiridesetdneven ampak celoleten. (…)
Maske? Te tvorijo v Ljubljani že itak poglavje za sebe. Premalo je ljudi, ki bi lahko za en ali za par večerov žrtvovali vsoto, potrebno za lepo in smiselno masko. Tako si videl kostume, o katerih bi lahko kar povedal: ta je iz Danilove garderobe, ona iz izposojevalnice v Trnovem, tretja zopet iz one na Tržaški cesti ali tam nekje. (…)
Slovenski narod, 9. februarja 1926
Čas karnevalskega rajanja
Ljubljana. 1. februarja. Proč iz vsakdanjega življenja! Proč s skrbmi, ki nas tarejo celo leto in nam marsikdaj še spati ne puste! Prišel je čas karnevalskega veselja…
Na mrzlem severu – nekateri prištevajo tudi nas Ljubljančane k severnjakom – se razvije v velikih dvoranah ali pa se zadovolji s skromnim družinskim plesom. Kdo naj se čudi, da se v takih razmerah pravo karnevalsko veselje ne da prav razviti?
Kako vse drugače praznujejo karneval na jugu: v Rimu, Benetkah, Nizzi, v renskih mestih, v Monakovem, kjer zro brezskrbneje na življenje – morda res zategadelj, ker imajo dovolj solnca, denarja in prometa, kakor trdi moj prijatelj zdravnik. Tam na jugu torej tudi niso razredne razlike tako ostre kakor pri nas. Tam postane namesto dvoran cesta arena prešernega pustnega vrvenja. In to mora tako biti! (…)
Nekoliko pustnega duha se vzbudi tudi v »severnjakih«, h katerim spadamo baje še prav posebno Ljubljančani. Skrijemo se pod drugi jaz, čeprav pogosto le vnanje. (…)
Slovenski narod, 1. februarja 1930
Dijaška maškarada
Tudi ljubljansko dijaštvo srednješolskih zavodov letos ni bilo prikrajšano za svojo predpustno prireditev. »Preporod« je v soboto zvečer priredil v areni Narodnega doma pod pokroviteljstvom gospe dr. Kramerjeve svojo maškarado, ki je uspela naravnost imenitno. Prireditev so posetile razne ugledne ljubljanske dame in nekateri starši dijaštva, ki ga je k zabavi prišlo zelo mnogo.
Samo mask, ki so bile vse okusno opravljene, je bilo okrog 100. Prvo nagrado v obliki lepega šopka nageljnov je dobila skupina sedmerih dominov, ki so jo tvorile same gospodične. Pridno je sviral orkester g. Švare. Da se lahko mladina zabava brez vsakih opojnih pijač, je pokazala prav ta prireditev v najlepši meri, saj se je ves večer točil izključno le malinovec in pa čaj, h kateremu je bilo na razpolago okusno pecivo. Vsa zaloga je bila razprodana, sicer pa so se vsi udeleženci točno držali policijske ure in se je arena ob 2. do kraja izpraznila.
Jutro, 9. februarja 1931
Oživljena pravljica na otroški maškeradi
Ljubljana. 3. februarja. Že deseti predpust je »Atena« priredila otroški bal, ki je seveda vedno prav dobro uspel, saj otrokom ne moreš napraviti večjega veselja, kakor če jim dovoliš da se našemijo. Tega kostumiranja pa deca nikdar ne smatra za smešno, temveč igra svoje vloge z največjo resnobo in se popolnoma uživi v osebe, ki jih predočuje. Podobe iz pravljic se ožive v nji in sama deca je živa pravljica, zakaj otroci so najbujnejša fantazija in najčistejša poezija.
Celo to svežo fantazijo in poezijo mori gospodarska kriza. Mrzlo sapo pomanjkanja sta občutila že Miklavž ter božiček in pretresla je tudi trdoživega Pusta, da ni mogel več začarati toliko otročkov v prince, vile, rožice in metuljčke, kakor druga leta. Tudi pravljice umirajo… (…)
Tud ribolov so seveda imeli in plesali bi bili do zore, če bi že ob 19 za tako publiko ne bila napočila stroga – policijska ura.
Slovenski narod, 3. februarja 1932
Pustna nedelja v znamenju zelja
Ljubljana, 8. februarja. Morali bi zapisati, da je bila včeraj pustna nedelja – ne le zato, ker so jo nekateri obhajali, temveč tudi zaradi tega, da bi kaj zvedeli o nji tisti, ki se jim takšni dnevi ne zde tako neznansko važni. Baš zaradi tega zasluži – ker je tako strašansko pomemben dan, da se o nji govori in razpravlja. (…)
Takšni in podobni činitelji vplivajo na letošnjo predpustno sezono tako, da je bila včerajšnja nedelja kar smešno resna, pusta. Nekoliko je k pustemu, nepustnemu razpoloženju pripomogel še mraz, ki nas je še bolj iztreznil. Naravnost tragično je, ker takšnega pomembnega dne ne moreš preložiti na boljše čase.
Ni čuda, da je bilo v soboto na trgu takšno povpraševanje po kislem zelju. Tista narodna: »Hopsasa, hopsa, pustna nedelja – lan' sem bil špeha sit, letos pa zelja« je prišla letos do popolne veljave. Še danes diši Ljubljana po zelju kot zeljnata kad. (…)
Slovenski narod, 8. februarja 1932
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
