Urinska inkontinenca, ki se pojavlja v vseh starostnih obdobjih in pri obeh spolih, je hkrati telesna in psihološka težava, ki pri vsakdanjih opravilih omejuje in slabi zlasti kakovost življenja žensk. Vendar to ni potrebno, saj je lahko pravočasno zdravljenje težav zelo uspešno, poudarja strokovni direktor ljubljanske ginekološke klinike prof. dr. Adolf Lukanović.
»V vsakodnevni naglici, ko odkrivamo in preprečujemo resna obolenja, nadlogi, ki ne ogroža življenja, morda tudi ginekologi vedno ne posvetimo dovolj pozornosti in pacientkam, ki zaradi stigme same o težavah ne spregovorijo, ne zastavljamo dovolj pogosto tudi vprašanj o uhajanju urina,« meni ginekologinja Lucija Vrabič Dežman. Na rednem ginekološkem pregledu ginekologi teh težav brez pogovora s pacientko ne zaznajo. »Zato moramo ženske spodbujati, da spregovorijo in ne rešujejo težav s spremembo življenja oziroma prilagajanjem življenja težavi. Pogosto se začnejo izogibati pitju zadostnih količin tekočine, preventivno hodijo na stranišče, se založijo z vložki, ki preprečujejo mokrenje in neprijeten vonj, potem opustijo športne aktivnosti, še zlasti tek; ker ni v bližini stranišč, ne hodijo več na prireditve in izlete…« našteje ginekologinja in doda, da pridejo po pomoč šele, ko so težave že zelo hude. A jih žal tudi po zdravljenju večina prehitro odneha, veliko jih je v pričakovanju takojšnjih učinkov preveč neučakanih, pogosto opuščajo tudi vaje za krepitev medeničnega dna, opozarja. Statistika kaže, da se po enem letu v svetovnem merilu zdravi le še slabih 20 odstotkov bolnic.
Disfunkcija medeničnega dna
»Pri nenadzorovanem uhajanju urina, ki je štirikrat pogostejše pri ženskah kot pri moških, gre za eno od disfunkcij medeničnega dna. Težave se z leti stopnjujejo in lahko postanejo kronične,« opozarja Lukanović. Bolniki imajo težave s prekomerno aktivnim sečnim mehurjem takrat, kadar se mišica v sečnem mehurju nehoteno krči. To povzroči občutek nenadnega in včasih neobvladljivega tiščanja na vodo, tudi kadar mehur ni poln. Prekomerno aktiven sečni mehur spremljajo značilni znaki, kot so nenadno močno tiščanje na vodo, pogosto mokrenje, prebujanje zaradi potrebe po mokrenju in nujna inkontinenca ali nehoteno uhajanje znatnih količin urina, tik preden pridemo do stranišča.
A bolniki o težavah, ki so povezane z uhajanjem urina, pogosto ne spregovorijo, se težav sramujejo in jih prikrivajo pred okolico, svojci in celo pred zdravstvenimi delavci, opozarja Lukanović. Težave pogosto spremlja tudi izguba samozavesti. Marsikateri bolnik se začne umikati celo socialnim stikom in v težave vključi tudi svoje bližnje in širšo skupnost, čeprav bi bilo mogoče težave preprečiti ali uspešno zdraviti. »Ne dogaja se prav redko, da pridejo že po treh mesecih zdravljenja v ambulanto povsem prerojene ženske, ki so znova zaživele sproščeno in polno življenje,« pove Lukanović.
Po njegovem mnenju je najboljša terapija preprečevanje in ozaveščanje, saj je pri nas, kljub temu da so bolnikom na voljo vsa zdravila in najsodobnejše metode zdravljenja, zaradi pomanjkanja specialistov še vedno pereča težava dostopnost do njih. Zato bi morali sistematično in pravočasno takoj urediti vsaj dostopnost do informacij o urinski inkontinenci in v zdravljenje vključiti kontinenčnega terapevta, za kar so se zavzemali že pred petimi leti, a je pobuda ostala v predalu pristojnih institucij, je še dejal. Za pripomočke za inkontinenco porabimo na državni ravni med 15 in 17 milijoni evrov, je še povedal.
Vedenjska terapija
Pobudo za izobraževanje kontinenčnih terapevtov, ki bi se posvečali tudi težavam z uhajanjem blata, plinov in spolne disfunkcije, podpira tudi predstojnik oddelka za splošno ginekologijo in ginekološko urologijo v mariborskem kliničnem centru prof. Igor But, kjer so pobudo nedavno ponovno posredovali ministrstvu za zdravje. But poudarja, da je prekomerno aktiven sečni mehur težava, ki jo je mogoče zdraviti. Prvi korak je zavedanje, priznavanje težav in obisk osebnega zdravnika. Drugi korak je postavitev diagnoze, ki upošteva tudi morebitne druge bolezni, tretji pa vedenjska terapija. Ta vključuje postopno podaljševanje intervalov odvajanja vode na tri ure. Zaužiti pa je treba vsaj poldrugi liter tekočine na dan, po potrebi reducirati težo in se izogibati pitju alkohola, gaziranih pijač in uživanju citrusov. Odsvetujejo tudi kajenje, saj nikotin spodbuja krčenje mehurja.
»Če bolnik po tem še vedno ne more nadzorovati aktivnosti mehurja, so na vrsti zdravila, ki umirjajo mehur in bodisi zmanjšajo krčenje mišic mehurja bodisi povečajo njegovo sprostitev. Zdravljenje je uspešno pri dveh tretjinah pacientk,« pravi But. Pri drugih zdravila kombinirajo, jih napotijo na magnetno ali električno stimulacijo, zadnja možnost je vbrizgavanje botulinum toksina v steno mehurja, kar paralizira mišico mehurja. Operativno se lotevajo le stresne urgentne inkontinence.
