Umetnost dojemamo kot nekaj, kar ljudje počnejo za dušo. Toda pri tem ne smemo pozabiti, da se veliko ljudi s tem tudi preživlja. Težava je v tem, da primanjkuje sistemskih rešitev na področju umetnosti, ki bi mladim zagotovile, da bodo lahko opravljali poklic, za katerega so se izšolali. Študentje se tega zelo dobro zavedajo že med samim študijem, pravi študentka drugega letnika magistrskega programa dramaturgije in scenskih umetnosti Katja Černe.
Angažirani študentje
Ko pomislimo na gledališče, se vsi zavedamo, da je za nastanek gledališke predstave potrebnih kar nekaj ljudi – režiser, pisec dela, igralci, scenograf itd. Pomembno vlogo pri prenosu dela na gledališki oder pa ima tudi dramaturg. Pri predstavi je navzoč od začetka, z režiserjem skupaj pregledata dramsko delo, se posvetujeta, katere dele besedila bi želela poudariti in kako bi to izvedli. Njegovo delo je običajno raziskovanje zgodovinskega ozadja predstave in odgovarjanje na vprašanja, ki jih imajo igralci na dramskih vajah, saj je dramaturg zadolžen predvsem za konceptualni del predstave.
Številni študenti Akademije za gledališče, radio, film in televizijo se že med študijem trudijo čim bolj sodelovati na gledališki sceni, saj lahko tako teorijo prenesejo v prakso. Hkrati s tem potencialnim delodajalcem pokažejo, da imajo delovne izkušnje in da so za delo zagnani. Katja je na tem področju zelo aktivna. Dve leti je bila urednica gledališkega lista AGRFT Oderuh, sodelovala je pri nastajanju predstav dveh največjih gledaliških hiš pri nas – v SNG Drama pri predstavi Pomona kot asistentka dramaturginje Eve Kraševec in v Mestnem gledališču ljubljanskem pri predstavi Othello, prav tako z asistenco pri Petri Pogorevc.
Kot dramaturginja se je preizkusila v številnih projektih, na primer v predstavi Vaje v slogu v Šodr-teatru, predstavi, ki je doživela že mnogo ponovitev, Naj gre vse v π ali kako sem se naučil 3141 decimalk in Kamnitih čevljih, plesno-gledališki predstavi Lutkovnega gledališča Ljubljana. Kot mentorica je pomagala pri ustvarjanju predstave dijakov Gimnazije Bežigrad Morella. Kot pravi Černetova, se tudi drugi študentje AGRFT zelo trudijo, da bi čim več delali in sodelovali na gledališki ali filmski sceni. Kje je torej razlog, da študentje s tako veliko izkušnjami po končanem študiju ne dobijo službe?
Samozaposleni v kulturi – edina možnost?
Večina študentov AGRFT začne svojo pot po končanem študiju kot samozaposleni v kulturi. »Samozaposleni v kulturi so ustvarjalci na področju kulture, ki opravljajo samostojno specializiran poklic s področja kulture,« lahko preberemo na spletni strani ministrstva za kulturo. Vsakdo pa ne more dobiti statusa samozaposlenega v kulturi, za to je treba izpolniti določene pogoje. Na primer: dokazati je treba, da je posameznik dejansko perspektiven za slovensko kulturno sceno, prav tako je priporočljivo, da ima kandidat že nekaj delovnih izkušenj na področju, na katerem se bo zaposlil. Status vključuje številne prednosti: obstaja možnost, da socialne prispevke plačuje država, prav tako se s tem samozaposleni v kulturi lahko prijavijo na občasne razpise. »Trenutno ni delovnih mest, na katera bi se lahko prijavila,« je povedala Katja Černe. Dela za dramaturge v javnih institucijah v Ljubljani namreč praktično ni, vse večje gledališke hiše že imajo stalne dramaturge in dramaturginje.
Katji Černe torej preostane delo samozaposlenega v kulturi; le upa lahko, da bo dobila ponudbe za delo pri neinstitucionalnih oziroma nevladnih ustanovah, kot so na primer Glej, Mini teater, Bunker, Španski borci, Via Negativa itd. Ali situacija potemtakem le ni tako slaba? Ena glavnih težav je ta, da je na neinstitucionalni sceni sredstev malo: novi razpis ministrstva za kulturo za sofinanciranje kulturnih programov na področju umetnosti v obdobju 2018–2021 ni ravno obetaven. Kandidati, ki so jim odobrili sofinanciranje, niso zadovoljni z rezultati, v večini primerov so dobili (še) manj kot prejšnja leta, kljub temu da so neinstitucionalne predstave enako priznane kot predstave javnih gledaliških hiš.
Dober primer je Mini teater, ki so mu na razpisu obljubili blizu 98.000 evrov na leto za prihodnje obdobje štirih let, kar je 35.000 evrov manj kot doslej. Od tod izvirajo težave, ki jih omenja tudi Černetova. Kot asistentka dramaturginje za delo sploh ni plačana. Za avtorske projekte pa študentje AGRFT ali samozaposleni v kulturi dobijo med 200 in 2000 evri – za delo, ki jim lahko vzame tri do štiri mesece. Tako je težko (pre)živeti, pravi naša sogovornica.
Kakšna je rešitev
Seveda bi se kulturi moralo nameniti več sredstev, vendar se to, kar zadeva razpise, do leta 2021 ne bo zgodilo. Katja izpostavlja dejstvo, da je neuveljavljenim ustvarjalcem pri nas izjemno težko priti na sceno, kjer vlada nekaj mogočnih imen slovenskega gledališča. Pravi, da bi si možnost zaslužili tudi novi obrazi, kar bi lahko pomagalo mladim začeti po končanem študiju. Kljub temačnim napovedim o časih, ki čakajo Katjo po študiju, ostaja optimistična: »Ne smemo obupati. Še naprej bomo ustvarjali kakovostne predstave in možno je, da bodo ljudje s časoma to začeli ceniti. Takrat se bodo stvari morda začele obračati na bolje.«
