Dvesto let staro piransko pokopališče želijo zaščititi kot kulturni spomenik lokalnega pomena. S tem bi ohranili avtentično zasnovo pokopališča, številne grobnice najstarejših piranskih družin, kostnico, nasad cipres... Pobudo za zaščito je dala komisija za vprašanja italijanske narodnosti, občina pa ji je prisluhnila, saj meni, da zgodovine mestne skupnosti ne sestavljajo in ne oblikujejo le njeni živi prebivalci, ampak tudi pokojni.
Občinski svetniki naj bi razglasitev potrdili v prihodnjih mesecih, občina bo tako dolžna zagotavljati sredstva za vzdrževanje celotnega spomenika in najbolj vrednih nagrobnih plošč in spomenikov na zapuščenih grobovih, nad posegi v pokopališče pa bo še budneje bedel Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Ker je na piranskem pokopališču prostor za pokope že močno omejen, občina pripravlja načrte za gradnjo novega. Čez nekaj let bodo Pirančani svoj zadnji počitek našli na Vinjolah nad Lucijo.
Na pokopališču je živel čuvaj
Piransko pokopališče so dokončno zgradili leta 1812, po Napoleonovem ukazu, da je treba pokopališča urediti zunaj mestnih obzidij. Zgodovinske listine pa kažejo, da so Pirančani o gradnji takšnega pokopališča razmišljali že veliko prej. A pokopališče že po petdesetih letih ni več zadoščalo potrebam, zato so ga v začetku 60. let 19. stoletja razširili in zgradili najbolj reprezentativna objekta pokopališča: neogotsko cerkev sv. Mohorja in Fortunata ter vhodni objekt z mrliško vežico, v katerem sta bila dotlej stanovanje in delavnica pokopališkega čuvaja.
»Med ohranjenimi starejšimi grobovi izstopajo grobnice najstarejših piranskih plemiških in meščanskih družin, kot so Apollonio, Fonda, Corsi, Viezzoli, Tamaro, Bartole, Bubba, Venier, Petronio, Zarotti, Ravalico, Rota. Najbolj impozantna je v tridesetih letih 20. stoletja zgrajena grobnica, kapela de Castro najstarejše dokumentirane piranske patricijske družine,« pojasnjuje Alen Radojkovič, direktor Okolja Piran, javnega podjetja, ki upravlja pokopališče. Spomni tudi na kostnico, ki je edina tovrstna v Sloveniji: »Za shranjevanje kosti iz opuščenih izpraznjenih grobov so v tridesetih letih 20. stoletja zgradili kostnico. V njej se še danes v lesenih skrinjicah, z imenom in priimkom ter ponekod s sliko pokojnika, hranijo posmrtni ostanki stotine Pirančanov.«
V Zavodu za varstvo kulturne dediščine menijo, da bi pokopališče lahko postalo tudi del turistične ponudbe Pirana in bi lahko v kostnici odprli celo manjši razstavni prostor ali muzej. Turisti že zdaj zaradi bližine piranskega obzidja pogosto obiskujejo pokopališče, njegovo sliko pa so v svet ponesli češki raziskovalci, ko so na pokopališču snemali grob njihovega rojaka, filmskega režiserja Františka Čapa. Turisti sicer na piranskem pokopališču največkrat iščejo grob skladatelja Giuseppeja Tartinija. A zaman, saj je ta pokopan v Padovi.
