O razsipništvu arabskih princev in kralja prebiramo kar pogosto, redkeje pa podrobnosti o razkošnem življenju pricurljajo z britanskega dvora. Nekaj jih je zdaj z bralci svoje nove biografije Rebel Prince: The Power, Passion and Defiance of Prince Charles (Uporniški princ: Moč, strast in uporništvo princa Charlesa) delil pisatelj Tom Bower. Med pisanjem knjige se je pogovarjal s 120 ljudmi. Gre za neavtorizirano biografijo avtorja, ki je podpisan tudi pod neavtorizirane biografije ustanovitelja družbe Virgin Richarda Bransona, nekdanjega prvega moža formule 1 Bernieja Ecclestona, nekdanjih britanskih premierjev Tonyja Blaira in Gordona Browna ter poslovneža Mohameda Fayeda, očeta izbranca princese Diane Dodija Fayeda. Kot v vseh drugih pa tudi v tej ne manjka sočnih zapisov.
»Sovraži kritiko. In sovražil bo to knjigo,« je ob izidu knjige, ki so jo začeli prodajati minuli teden in princa Charlesa prikazuje kot frustriranega, kapric polnega in z mnenjem javnosti obsedenega razvajenca, napovedal Bower. Charlesova tiskovna predstavnica Natalie Forster pa je izjavila, da njene vsebine v kraljevi družini ne bodo komentirali. In verjetno je tako še najbolje.
Z vrečko hrane in stekleničko martinija na družabne dogodke
V Clarence Housu, londonskem domu princa Charlesa, ki je le ena od njegovih šestih rezidenc, bodo recimo težko pojasnili, zakaj mora bodoči britanski kralj, ko gre na pot, s seboj vzeti ortopedsko vzmetnico, posteljnino, zvitek žametnega Kleenexovega toaletnega papirja, straniščno desko, za nameček pa še dve sliki Škotskega višavja. To se je po besedah njegovega osebja menda zgodilo na enem od obiskov Charlesa in Camille pri prijatelju na severovzhodu Anglije, h kateremu so že dan pred njunim prihodom pripeljali celotno pohištvo za spalnico ter Charlesovo osebno zalogo organske hrane. Kam je prijatelj namestil njegovo spremstvo, pa je že drugo vprašanje, saj ga menda vsakič spremljajo butler, dva osebna služabnika, kuhar, tajnica, stenografka in telesni stražarji.
Princ seveda vedno potuje v prvem razredu, ko enkrat ni, pa je menda zavzdihnil, da je to konec kraljevine. Zanj v njegovih rezidencah skrbi 120-člansko osebje. Trije vratarji so na primer zaposleni le zato, da vsak v svojem delu hodnika pospremijo gosta do Charlesove pisarne, štirje osebni služabniki zato, da se mu pomagajo preobleči, kar počne petkrat na dan, štirje vrtnarji pa negujejo vrt na njegovem posestvu Highgrove. In to tako, da »ležijo na počasi premikajočem se land roverju z obrazom, obrnjenim proti tlom, ter pulijo plevel«. Da je princ Charles brez stika z življenjem običajnih smrtnikov, kažejo tudi nekatere druge trditve Bowerjevih sogovornikov, na primer da na družabne dogodke prihaja s svojo hrano, ki jo v vrečki drži njegov pomočnik, in martinijem, ki mu ga nosi policijski uslužbenec, ali da se je ob pogledu na plastiko, s katero so bile enkrat prekrite jedi na mizi, stresel in zgrozil, dokler ga Camilla ni pomirila, da gre le za folijo za živila.
»Peklensko« življenje nerazumljenega prestolonaslednika
Čeprav je biografijo, kot poudarjajo nekateri, treba jemati z zrnom soli, tudi tisti, ki Charlesa branijo, priznavajo, da je razvajen. »Res je, je razvajen in trmast in ne morem zanikati tega, da ko kam gre, ne glede na to, za koliko časa, odnese s seboj skoraj vse razen kuhinjskega korita. Ima svoje muhe, a ni pokvarjen, ni nasilnež in ni hinavec,« denimo pravi pisatelj Penny Junor, ki princa Charlesa pozna že več kot 30 let. Zanimivo pa je, da je od zapisanega v knjigi jasno zanikal le to, da na posestvu Highgrove živi upokojeni Indijec, ki ponoči z baklami in rokami preganja polže ter druge vrtne zajedavce.
»Ta knjiga je zgodba o boju princa Charlesa za rehabilitacijo po Dianini smrti in o njegovem upiranju pričakovanjem javnosti, kakšen bi moral biti kot kralj,« v uvodu piše Bower. Knjigo začenja z dogodki v letu pred smrtjo princese Diane. S knjigo pa princu Charlesu zagotovo ne bo povrnil dobrega imena. Poleg Charlesovih kapric je namreč veliko napisal tudi o tem, koliko Charles zaračunava bogatim poslovnežem, da lahko sedijo z njim za isto mizo, o njegovem odnosu z mamo, kraljico Elizabeto II., ki so daleč od rožnatih, in o krivdi, ki je »paralizirala Charlesa« po Dianini smrti. »Krivili bodo mene, kajne? Svet je popolnoma ponorel!« je takrat menda govoril Camilli. Nemalokrat pa je potožil tudi nad svojim »neznosnim življenjem«, češ, »nihče ne ve, kakšen ultimativni pekel je biti valižanski princ«.
