Mladinski klub je bil v Celju ustanovljen leta 1965 v tretjem nadstropju stavbe na Gledališkem trgu. Bil je eden prvih tovrstnih klubov v Sloveniji, ki je v letih svojega delovanja pomembno vplival na umetniško, glasbeno, literarno pa tudi družbeno-politično izobrazbo in angažiranost mladine.
Prej organizacija zmerno zaprtega tipa si je množico obiskovalcev priskrbela z odprtjem vrat pod slavnim imenom Kl(j)ub oziroma KLjUB leta 1986. Nova lokacija je bila na stičišču Aškerčeve in Cankarjeve ulice. Ob menjavah vodstev in prostora so se v njem štiri desetletja srečevali mladi, pripadniki različnih subkultur. Prišli so se zabavat, družit, povezovalo jih je to, da so imeli nekaj povedati. In Kl(j)ub je bil prostor, ki jim je dal občinstvo in somišljenike.
Tudi profesorji I. gimnazije v Celju so bili del te mladine. Njihovi spomini na leta kl(j)ubovanja so brez izjeme naklonjeno melanholični in vsi menijo, da jim je Kl(j)ub kot gibanje, ustanova in družba dal vse in še več.
»Klub mi je dal občutek pripadnosti in ponosa. Dal mi je tudi krepko dozo kritičnega mišljenja. Dal mi je veliko znanja o tem, kaj je v resnici dobra glasba. Dal mi je ogromno mero strpnosti in razumevanja drugačnosti. Pomagal nam je, da smo se razvili v nekonformistične, ustvarjalne intelektualce in dobre ljudi, ki znajo globlje razumeti življenje,« se spominja ravnatelj, dr. Anton Šepetavc.
Profesorica Vesna Milojević opisuje prave kl(j)ubovce podobno: »Ustvarjalni, izvirni, razmišljajoči, zabavni, brez dlake na jeziku.«
»Želela sem si biti dejavna. Zdelo se mi je, da moram narediti kaj dobrega in to mi je Kl(j)ub omogočil,« pove profesorica Klara Pavšer Stropnik. Pomagala je pri oblikovanju različnih dejavnosti, bila je aktivna članica okroglih miz in sestankov ter obiskovala koncerte. Vesna Milojević je bila članica plesne skupine predhodnega Mladinskega kluba, v Kl(j)ubu pa je sodelovala na razstavah, okroglih mizah, akcijah in zabavah. Profesor Jože Petrak Zajc je bil aktiven, po njegovih besedah, »kvečjemu« na plesišču, ravnatelj pa je pod patronatom kluba izdal pesniško zbirko Od jutra do jutra in na oder postavil svojo lastno monodramo Kartagina, ljubezen moja.
Glasba »ta prave« sorte
Tudi paleta legendarnih glasbenih imen je tu našla navdušeno publiko. »Za svojo klientelo so klubski didžeji vrteli rock 'ta prave' sorte, metalurgijo, alter, elemente punka, kdaj se je reklo hard core, kakšen ska se je zavrtel tu in tam, grešili smo tudi z elektronsko muziko, redko pa house,« pripoveduje Jože Petrak Zajc in doda: »Kar je bilo živega blizu črne barve, krepkih stališč in malo na trše strune naravnano, je pač našlo pot do Kl(j)uba. Vsaj jaz sem vedno gledal Kl(j)ub prek glasbe – zdi se mi, da je ta dajala korak vsemu drugemu kulturnemu.«
»Rock v vseh pojavnih oblikah. Vsa glasba tistega časa, tudi jugoslovanska seveda, recimo Bijelo dugme. Bilo je veliko tematskih večerov. Marsikdaj pa je nastopil tudi kak bend v živo,« se spominja ravnatelj.
Vsi sogovorci so si svoj imidž in stil oblačenja izbirali v rockerskih in hipijevskih vodah in četudi se nihče takrat ni štel za drastičnega pripadnika specifične subkulture, so enotni v mnenju, da današnjo mladino v »dobrih« subkulturah podpirajo in spoštujejo. Jože Petrak Zajc dobre subkulture definira tako: »Če (sub)kulturo določa aktivnost, potem je načeloma to dobro; slabo je, če si mladostnik poišče subkulturo, v kateri se lahko raztopi oziroma potolaži s svojimi samopridelanimi hendikepi.«
Sogovorniki pa se strinjajo tudi, da so subkulture v Celju danes na žalost manj prisotne in da bi družba znova potrebovala še kje kak Kl(j)ub.
Subkulture – stvar preteklosti?
Hoditi po robu družbenih norm danes je nekaj povsem drugega, kot je to bilo takrat, četudi se mladina še vedno išče v tem početju, nazorno razloži Jože Petrak Zajc. »Svobode je danes ogromno, vsaj v smislu svobode delovanja. Skoraj vsak korak se tolerira, mnogo nesmiselnih je celo pohvaljenih. A je hkrati teže dobiti angažiran odziv, ki ne bo le humoren ali paničen, kar velja tudi za umetniška dejanja.« Razliko vidi predvsem v tem, da je v njegovi mladosti bilo več rigidnosti v svetovnih nazorih, torej v politiki, morali, kodeksih vedenja in glasbe. »Odstopanja so hitreje in ostreje obsojali, zato pa je bila provokacija lažja in je bilo umetnikovo svobodo lažje izraziti, pa tudi opaziti,« meni Petrak Zajc in dodaja primer: »Punk se je izražal z obsodbami družbe, toda pri tem mu je koristila tako njena uniformnost kot njen sovražen odziv in je živel in tudi uspeval zaradi njiju. Umetnik na Zahodu je danes z lahkoto svoboden, a precej bolj neslišan.«
Kl(j)ub je bil legendaren. Ob 50. obletnici so leta 2015 v AQ galeriji v umetniški četrti v Celju pripravili razstavo Bili smo Kl(j)ub, leto kasneje pa je na platna prišel film Mesto režiserja Tadeja Čatra. In kot vsaka dobra legenda – neponovljiv. Na srečo za nas, trenutno mladino, pa je kulturno platno celjskih subkultur še vedno pripravljeno na nove zgodbe, četudi je po naši lastni presoji trenutno skrb vzbujajoče belo.
