Robert Hutinski (1969) živi in dela v Celju. Skozi fotografijo misli in interpretira krize sodobnega časa. Da bi artikuliral in izostril lasten pogled na družbeno dogajanje, se pogosto obrača k arhivskim dokumentom, kjer išče vizualne podobe, ki pričajo o kontinuirani prisotnosti nasilja v družbi. Bistveno zanj je, da ob raziskovanju arhivov odkriva pretresljive zgodbe usod ljudi, žrtev degradiranih ideologij. Njihovi obrisi in portreti se pogosto pojavljajo v fotografijah, saj je aktualizacija kolektivnega spomina na pretekle travmatične dogodke avtorju ključna. S plastenjem arhivskih dokumentov z lastnim pogledom na svet skuša s preteklostjo opomniti na to, da je preteklost konstantno prisotna tudi v sedanjosti.
Robert je razstavljal in sodeloval v mnogih samostojnih (Mesto pod škornjem v Muzeju novejše zgodovine Celje, Ecce Homo, 2015, Celjski portreti, ...) in skupinskih razstavah (Umetnost je pomembna, toda umetnost ni dovolj, Brezčasna Ofelija, Neskončnost, Umetnost fotografije na Mednarodnem bienalu v Arezzu, …). Njegovo delo so objavile tudi številne specializirane revije (1000 Words Photography Magazine, GUP Magazine, Eyemazing …) in knjižne izdaje (Mono Vol.2, Gomma books in Atavism, Akina books, …). Za svoje delo je prejel več nagrad, od leta 2013 pa vodi galerijo AQ v Celju.
Serija Sočasje
Sočasje je naslov serije, s katero se predstavlja v Likovnem salonu. Tokrat ni zaslediti figur, dokumentov, ki bi pričevali o razpokah časa, ampak o krizi kot o končnem stanju govori skozi pokrajino. Na razstavi vidimo posnetke pokrajin, katerim je težko določiti mesto nastanka, so bolj izseki opustošene krajine, namigi določenih razpoloženj ali občutkov časa. Znotraj fragmentiranih podob prevladuje zadušljiva tesnoba, ki se kot temna gmota razteza in razrašča med posamezne elemente. Elementi na fotografijah so, glede na razsežno ozadje, komaj vidni, šele ob pozornem opazovanju izluščimo njihov motiv. Pogosto so to osamela, oddaljena in motna drevesa, včasih tako približana, da izgledajo abstrahirano. Vidimo bližnje transparentne posnetke cvetlic, njihova estetika spominja na rentgenske posnetke in v gledalcu zbuja občutek odtujenosti. Odtujenost in prisotnost grozljivosti prevladujeta v seriji Sočasje in gledalca, ki sprva pričakuje prizore čudovitih pokrajin, prestavita v cono nelagodja. Prostorska postavitev v Likovnem salonu z razmejitvijo prostora in svetlobe gledalcu prikaže avtorjevo razmišljanje in občutenje brezizhodnega položaja, v katerega smo ujeti.
