Pohvaliti velja predvsem abstraktne in figuralne skulpture iz pleksistekla Jožefa Vrščaja (1950), ki spregovorijo same zase, daleč od refleksije družbe. Skulpture niso metafore ali simboli, temveč plešejo, se igrajo in so žive kot glasba in barvite kakor slikarstvo. So plastično oblikovane, pri čemer je v ospredju ustvarjalni vzgib umetnikove roke in telesa.
Izstopa tudi hiša brez odprtin Mojce Smerdu (1951), pri kateri je še vedno živo tradicionalno kiparstvo (žgana glina) v sodobni preobleki. Delo zgošča utrinke iz življenja in vzbuja vizualne podobe z zvoki iz hiše kot simbola za dušo in s tem seže prek omejitev časa. V spominu ostane tudi celostna podoba ali Gesamtkunstwerk po ideji Aleksandre Saške Gruden (1962), preprosto in čutno delo, ob katerem gledalec doživi zgostitev časa in prostora v virtualnem svetu neomadeževane narave. Nekaj nedoumljivega in odbijajočega je v ekspresivnih skulpturah Tomaža Zarife (1984), a je šokterapija učinkovita, saj je izkopana iz kiparskega telesa – domišljije. To je brezspolno telesno in čutno kiparstvo, zgrajeno na osebni kiparski mitologiji, ki kritično reflektira družbene odnose. Anže Jurkovšek (1983) najdeni objekt, kamen, komaj kaj zgladi z namenom, da bi njegova naravna materija spregovorila sama zase v zgostitvi zgodovine na majhnem prostoru. Pred nami je neki fosil, ostanek, izkopanina, arheološka najdba. Prava in lažna. Opraviti imamo z iztrganim ekspresivnim kosom in »negativnim« prostorom, kar smo že videli. Znana je tudi tematika osebne mitologije družine v času, v redko videni primitivni tehniki fotograma – svetlobnega odtisa rok in profila na taljenem steklu Polone Demšar (1979), pogrešamo pa vizualni premislek postavitve teh del v kontekst. Zoran Srdić Janežič (1974) je porabil stotine ur in ekipo sodelavcev, da je končal karikirane živali, ki nas zabavajo in pretresajo hkrati. Prek njih reflektira družbo kot utopično realnost brez sinteze, pri tem pa predstavlja subjektivno in izvirno »mehanično« rešitev. Mnoštvo psihičnih, socialnih in bioloških doživetij se prepleta v podobi merjasca in jelena, vendar v končnem učinku deluje enodimenzionalno.
Razstavo končuje Spiro Mason (1962) s tematiko beguncev v podobi čolna gumenjaka. Tudi to delo je zasnovano kompleksno in kontekstualno prepričljivo, žal pa ne vzbudi sočutja niti sinteze na spoznavni ravni. Razstava Zgoščevanje je raznolika, tekoča, živahna, mestoma presenetljiva, vendar idejno šibka. Zgodba prvega nadstropja je neprimerno boljša v primerjavi z drugim. Starejša generacija je povečini tokrat idejno in izvedbeno bolj izbrušena kot srednja in mlajša, ki je sicer drzna, vendar pomensko preobložena ali površna. Vse to je premalo, da bi večina del vzpostavila stik in nagovorila človeka v smeri zgostitve problema ali poglobitve doživetja z možnostjo novih uvidov.
