Intermedijska umetnica Robertina Šebjanič se v seriji svojih raziskovalnih, ekološko zaznamovanih del Ligofilija posveča ljubezni do temnine. Njena prizadevanja, v katerih je umetniške, znanstvene in tehnološke metode včasih težko razmejiti, so usmerjena v neznane prebivalce za človeka negostoljubnih krajev, predvsem podvodnega sveta. Če se je v preteklosti denimo posvečala življenju meduz, se v najnovejšem projektu Piscis Ludicrous/Zamaknjeni pogled, ki je do 15. aprila na ogled v MG*MSUM, posveča aksolotlu.
Vedno na stopnji mladostnika
Kaj je aksolotel? »Kdo je aksolotel, mislite?« me napol z nasmehom, napol resno popravi umetnica, ki v svojem videoeseju skrivnostno dvoživko, mnogi ji rečejo tudi »smešna riba« ali »hodeča riba«, predstavlja hkrati kot subjekt, ki se spopada z izumrtjem v svojem naravnem okolju, in kot objekt znanstvenih raziskav. Ima namreč neverjetno lastnost, da nikoli ne ostari, kar že stoletja buri človekovo željo po večnem življenju. Gre za endemično vrsto, ki živi predvsem v jezerih okoli Ciudada de Mexica. Za prvobitne prebivalce Severne Amerike je bila eden ključnih simbolov, utelešenje brodnika umrlih v podzemni svet in boga ognja. Obenem pa je predstavljala del njihove prehrane in zdravilnih zvarkov, kot je sirup proti kašlju, ker naj bi imela njena koža tudi antibiotične učinke.
A to je zanimiv kontrast s sedanjo usodo te živali, ki živi predvsem v laboratorijih. V 19. stoletju so jo namreč v procesu spoznavanja naravoslovja, vzpostavljanja zooloških parkov in eksperimentov na živalih prenesli v Evropo. »Neverjetno lastnost ima, da nikoli ne ostari, sicer odmre, a vedno ostane na stopnji mladostnika, njene matične celice so ves čas v aktivni fazi, kar pomeni, da ji v primeru poškodbe – če ji odrežejo nogo ali kak drug organ – vse uspešno zaraste nazaj. Danes je postal aksolotel že del popularne kulture, po njegovem videzu so denimo nastali nekatere pošasti iz znane videoigre Pokémon,« razlaga Šebjaničeva.
Povezava med preteklostjo in prihodnostjo
Ko je torej začela raziskovati simboliko različnih živali, aksolotla kot človeškega mita o vodnjaku mladosti, je video v sodelovanju s kuratorko Ido Hiršenfelder razdelila na šest poglavij. Njena umetniška pripoved najprej izpostavlja prihod mehiškega močerada v stari svet, leta 1863 so namreč šest primerkov prenesli v pariški botanični vrt Jardin des Plantes. Ker je bilo živali preprosto vzdrževati, so na tisoče primerkov tega »večnega življenja« razposlali po vsem svetu – znanstvenikom kot laboratorijske primerke, preostalim kot domače živali. Del eseja se ukvarja z laboratorijskimi eksperimenti na njih. »A ne glede na to, da smo že zelo dobro raziskali transplantacije, denimo uspešne presaditve glave, na aksolotlih, tega še vedno ne znamo aplicirati na človeka.«
V kontekstu novih mitologij umetnica raziskuje tudi simbolni pomen aksolotla kot povezave med preteklostjo in prihodnostjo, med staroselsko in novo Mehiko, kjer je ta žival, ki je bila največji plenilec v svojem okolju, danes v izumrtju zaradi onesnaženja – torej kot žrtev antropocentrizma. Turisti, ki si hodijo ta zaščitena bitja ogledovat v umetna jezera, saj ga je v naravnih izjemno težko najti, pogosto ne vedo, da gre za vrsto v procesu neizbežnega izumrtja. »Pri tem pa je pomembno, da imajo laboratorijski primerki danes že drugačno genetiko od naravnih, ta proces spreminjanja pa je mogoče primerjati z razlikami med volkom in psom, ki jih je ravno tako povzročil človek.«
Kdo je pošast?
Zadnja točka videoeseja temelji na fenomenu antropomorfizma. Naslanja se na kratko zgodbo argentinskega pisatelja Julia Cortázarja, avtor je namreč te živali v sredini 20. stoletja obiskoval v pariškem Parku rastlin in zgodila se mu je popolna transfikcija – ni bil več sposoben razmišljati o ničemer drugem kot o tem, kako je biti aksolotel, in o tem je napisal zgodbo. »Kako človek postane žival? Koliko je živalsko še prisotno v nas? In zakaj potrebujemo žival, da nas spomni na to?« razmišlja Šebjaničeva, ki je v procesu snemanja intervjuvala več kot dvajset različnih znanstvenikov.
Za formo videoeseja se je odločila, ker lahko tak video v kontekstu galerijskega prostora deluje skorajda kot branje knjige. »Poskušala sem paziti, da nisem šla v Mehiko kot kolonialistična Evropejka, ki počne, kar so Evropejci naredili v 19. stoletju. Veliko sem se ukvarjala s tem, kako aksolotla v zgodbo pripeljati kot subjekt, na kakšen način razumeti naravo, koliko jo uporabljamo ali zlorabljamo, koliko sobivamo. Prepričani smo, da mi opazujemo aksolotla, a kaj če tudi on opazuje nas? Kdo je vodna pošast in kdo optična utvara?« še sklene umetnica. Raziskovanje bo že jeseni nadaljevala na primeru slovenskega nacionalnega simbola – človeške ribice.
