Ko pomislimo na Planico, je ena prvih asociacij zagotovo tudi znamenita smučarska skakalnica Bloudkova velikanka, zaradi nje pa pomislimo na Stanka Bloudka, eno najvidnejših in najpomembnejših oseb v zgodovini slovenskega športa in športne infrastrukture. Če seveda popolnoma zanemarimo tudi njegov velik vpliv na letalstvo, avtomobilizem (in še številna druga področja) na Slovenskem, ki s tematiko teh strani nimajo tolikšne povezave. Bloudka verjetno ravno zaradi Planice najbolj poznamo po njegovem delovanju v smučarskih skokih, a je bil v vlogi športnika, športnega funkcionarja in načrtovalca športnih objektov zaslužen tudi za začetke in razvoj številnih drugih športov na naših tleh.
Stanko Bloudek se je mami Minki (rojeni Lapajne) in očetu Jaroslavu, češkemu strojnemu inženirju, ki je bil zaposlen v idrijskem rudniku živega srebra, kot tretji izmed skupno petih otrok (imel je štiri sestre) rodil 11. februarja 1890 v Idriji. Že štiri leta kasneje se je skupaj z družino preselil na Češko, kjer je končal osnovno šolo in gimnazijo, se leta 1904 po smrti očeta vrnil v Slovenijo in končal gimnazijo ter nato po maturi leta 1908 znova odšel na Češko, kjer je na likovni akademiji v Pragi začel študirati slikarstvo. A je študij kmalu opustil in se na visoki tehniški šoli začel izobraževati za poklic strojnika. Ker ga je zanimalo ogromno stvari, je v tistem obdobju sicer deloval na številnih področjih, a če se osredotočimo zgolj na šport, omenimo, da je že leta 1909 sodeloval pri ustanovitvi nogometnega kluba Hermes in kot njegov član v Ljubljano prinesel prvo pravo nogometno žogo in nogometne čevlje. Tako ga štejemo tudi med prve slovenske nogometaše, kasneje pa je v vlogi športnika postal slovenski prvak v metu diska, večkratni jugoslovanski prvak v umetnostnem drsanju, zmagal pa je tudi na avtomobilski dirki na Ljubelj.
Bloudkova velikanka in svetovni rekordi
Med končano kariero aktivnega športnika in po njej je bil Bloudek v takšni ali drugačni vlogi pri nas zaslužen za začetke in razvoj atletike, tenisa, plavanja, kotalkanja, drsanja, hokeja na ledu, sabljanja, nogometa, smučanja in smučarskih skokov. Tako je v Ljubljani med drugim zgradil sodobno nogometno igrišče, teniške terene, ki so jih pozimi izkoriščali kot drsališča, atletsko stezo, olimpijski in zimski bazen ter tudi stolp za skoke v vodo. A kljub vsemu temu je največji pečat bržčas pustil s konstruiranjem smučarskih skakalnic. Od leta 1932 je po nekaterih podatkih naredil načrte za več kot sto tovrstnih objektov, z načrtovanjem večjih, smučarskih letalnic, pa bistveno prispeval k uveljavitvi poletov kot nove discipline. S tega vidika je prav posebej pomembna planiška Bloudkova velikanka, ki so jo postavili leta 1934 in je lep čas veljala za največjo smučarsko skakalnico na svetu. Zgradil jo je sicer Ivan Rožman, a zaradi njenega poimenovanja po Bloudku od vsega skupaj kmalu zatem dvignil roke, Bloudek pa jo je nato vse do smrti spreminjal in povečeval ter z njo ponesel slavo Planice v svet.
Na Bloudkovi velikanki so prvo tekmo po odprtju pripravili 4. februarja 1934. Šlo je za državno prvenstvo Kraljevine Jugoslavije, na njej pa je zmagal domačin Franc Palme in s 55 metri najprej postavil rekord skakalnice, za tem pa s 60 metri novega in z njim še državni rekord. Prvi svetovni rekord, dosežen v Planici, je 25. marca istega leta postavil Norvežan Birger Ruud (92 metrov), slabi dve leti kasneje, natančneje 15. marca 1936, pa je avstrijski skakalec Sepp Bradl v Planici kot prvi človek v zgodovini preletel takrat magično mejo 100 metrov in pristal pri 101,5 metra. To je bil po svoje tudi dan, ko se je na neki način rodila nova skakalna disciplina, smučarski poleti, ki pa jo je Mednarodna smučarska zveza priznala, in še to neuradno, šele dve leti pozneje. Na Bloudkovi velikanki so se v naslednjih letih in tudi takoj po drugi svetovni vojni vrstili svetovni rekordi. Skupno so jih postavili kar trinajst, zadnjega leta 1948 s 120 metri Švicar Fritz Tschannen. V petdesetih letih so nato skakalnico temeljito obnovili, leta 1980 je prvič gostila tekmo svetovnega pokala, leta 2001 se je »podrla sama vase«, končno pa je nato v novi podobi zasijala oktobra 2012. Njen rekord je zdaj 142 metrov, postavil pa ga je Peter Prevc.
Predsednik olimpijskega komiteja in državne nagrade
Poleg kariere aktivnega športnika in konstruktorja športnih objektov (mimogrede: Bloudek je zaslužen tudi za konstruiranje žičnice na Krvavec, Mariborsko Pohorje in tirno vzpenjačo na že omenjeno Bloudkovo velikanko) je Stanko Bloudek velik pečat pustil tudi kot športni funkcionar. Že leta 1919 je postal član jugoslovanskega olimpijskega komiteja in bil na zimskih olimpijskih igrah leta 1928 v St. Moritzu eden izmed vodij jugoslovanske olimpijske reprezentance, med letoma 1947 in 1951 je bil predsednik jugoslovanskega olimpijskega komiteja, leta 1948 pa postal tudi član Mednarodnega olimpijskega komiteja.
Stanko Bludek je umrl v Ljubljani 26. novembra leta 1959, šest let po njegovi smrti pa je takratna Zveza za telesno kulturo Slovenije začela podeljevati po njem poimenovana priznanja za dosežke na področju športa v Sloveniji, tako imenovane Bloudkove nagrade. Tradicijo podeljevanja je kasneje nadaljevala Telesnokulturna skupnost Slovenije in od leta 1991 naprej ministrstvo za šolstvo in šport. V letu 1994 je Državni zbor Republike Slovenije sprejel zakon o Bloudkovih priznanjih in s tem uradno potrdil ta priznanja kot najvišja državna priznanja za področje športa v Republiki Sloveniji. Podeljujejo jih vsak leto ob obletnici njegovega rojstva.
