Velika noč ni le pristen ljudski praznik, ampak je najstarejši praznik kristjanov, saj ga v zahodnem svetu praznujejo že od četrtega stoletja, vselej na prvo nedeljo po prvi pomladni luni. Veliko noč so že od nekdaj praznovali slovesno in po izročilu nepisanega pravila velja, da se na velikonočno nedeljo zaradi velike pomembnosti praznika sploh ne obiskujemo, ampak to storimo na velikonočni ponedeljek, ko se tudi obdarujemo. Dandanes v večini s čokoladnimi jajci in zajčki in podobnimi figurami. Še vedno je lepo obdarovanje tudi s pirhi in še danes velja: če partner partnerici ali ona njemu podari rdeči pirh, jo oziroma ga goreče ljubi. Po reku: Pisanica rdeča – ljubezen goreča!
Ker gre za pristen ljudski praznik, je skoraj logično, da je povezan s številnimi šegami in navadami, tudi prerokovanjem. Ponekod je še vedno običaj, da se gredo igro pincanje jajc, v kateri fantje mečejo kovance v kuhano jajce. Kovanec si prisluži tisti, ki mu ga uspe zapičiti v jajce. Dobro je slišati raglje, ki odganjajo zle duhove, saj se na veliko noč prebudijo demoni, čarovnice in druge nečiste sile. Zato je to čas prerokovanja in vedeževanja. Na deželi, zlasti na Koroškem, kmetice z brezovo vejico udarijo krave, da imajo te vse leto veliko mleka. Zaščitni znak velike noči so ozelenele veje in spomladansko cvetje, zato z njim okrasimo dom in prenesimo v svoj dom košček prebujene narave. Stara navada na Slovenskem in drugje je, da se tik pred velikonočnim praznikom temeljito počistijo domovi, iz omar pa odstranijo stara oblačila in se kupi kakšno novo. Praznik je močno povezan tudi z jedmi, ki so se ohranile vse do danes – belim kruhom, potico in drugim pecivom, pirhi, šunko in hrenom. Pomen »obveznih« velikonočnih jedi vse bolj bledi, zato spomnimo, da pirhi pomenijo Kristusov grob, če so rdeči, lahko tudi kaplje njegove krvi, šunka predstavlja Jezusa, hren žeblje, s katerimi je bil pribit, in potica njegovo krono.
Slovenski pirhi med najlepšimi na svetu
Obdarovanje s pirhi je že zelo star običaj, saj so se z njimi ob praznovanju pomladi obdarovali že Babilonci, Kitajci, Indijci, Grki in Rimljani. Slovenski pirhi slovijo kot eni najlepših na svetu, barvanje, poslikavanje in izdelovanje pirhov pa je ponekod še danes prava umetnost, denimo v Beli krajini, ki daleč po svetu slovi s svojimi pisanicami. Vse bolj so v modi tako imenovani biopirhi, ki so pobarvani z naravnimi in zdravju neškodljivimi barvami. Barve naredimo sami doma, denimo rumeno barvo z rmanom ali kumino ter kurkumo, rjavo iz čebulnih lupin in orehovega listja, vijoličasto iz rdečega zelja, modro iz bezgovih jagod, zeleno s špinačo ali listjem zelene…
Letos je velikonočna nedelja 1. aprila, ki sicer velja za praznik šaljivcev in norcev, leta 2038 bo 25. aprila, kar je najpozneje možno. Tako pozno je bila nazadnje v prejšnjem stoletju, leta 1943. Datum praznovanja velike noči se namreč določi po luninem koledarju. Sicer pa lahko velika noč najprej nastopi 22. marca.
Izraz ljubezni
Toni Gašperič, publicist, humorist: »Sem zaprisežen Belokranjec, zato me je odkrito sram, da nisem naredil niti ene pisanice, ki so ponos moje deželice med Gorjanci in Kolpo. Te umetninice na izpihanem jajcu so izdelovale Belokranjke že pred mnogimi leti, z njimi so pobirale na različnih razstavah nagrade in žele priznanja po vsej Evropi, celo zunaj nje. Fantje so jih poklanjali dekletom, da se jim ni bilo treba mučiti z izbiro sporočil za izraz ljubezni. Dekletom so podarili pisanico in ta so že vedela, kaj to pomeni. Nekdaj je bila podarjena pisanica to, kar so danes zlate verižice, diamantni prstani ali broške. Pri nas doma so bile za veliko noč pisanice na mizi, odkar pomnim, in nič drugače ni tudi zdaj. Nekdaj jih je tja postavila stara mama, pozneje mama, dandanašnji pa žena. Izročilo bodo nadaljevale vnukinje, ki pozorno gledajo pod prste, ko žena Jana s pisalom in čebeljim voskom piše po lupini izpihanega jajca. Ne verjamem, da razmišljajo, kateremu fantu bi podarile pisanico, da bi mu brez besed povedale, kako všeč jim je, ker so še premlade, a čez sedem let, tako pravi pregovor, vse prav pride. Bogato zbirko pisanic, ki si jo lahko ogledate, hranijo v Belokranjskem muzeju v Metliki, lepa zasebna zbirka pa čaka na vaš ogled pri Cvitkovičevih v Adlešičih. Marica Cvitkovič je dolga leta skrbela za to, da belokranjske pisanice ne bi odšle v pozabo, in uspelo ji je, saj je v Beli krajini kar nekaj deklet in žena, ki na sejmih domače obrti, veselicah in drugih ljudskih rajanjih ponujajo v nakup rdeče-črne pisanice kot spominke na Belo krajino. Otroci pa pisanice, tako kot smo jih tudi mi, uporabijo za povišanje žepnine. To dosežejo s sekanjem, ko poskušajo starejši zadeti v kot postavljeno pisanico z evrom. Vsak kovanec, ki se ne zapiči v jajce, gre v hranilnik lastnika jajca, z zadetkom v polno pa ostane lastnik pisanice brez denarja in brez jajca. Država igre še ni obdavčila, zato je med Slovenci iz leta v leto bolj priljubljena.« Foto: Branko Babič
Smo pridni in zajček nas obdaruje
Natalija Verboten, pevka: »Tako kot vse družinske praznike bom tudi velikonočne preživela v krogu svojih najbližjih. Skupaj pripravimo okusne jedi, jaz spečem potratno potico, babi Marika pa izvrstno orehovo. Na srečo sem za ta praznik prosta, po petih letih se namreč vračam na glasbene in prireditvene odre, tudi z novo pesmijo Del mojega srca. Ker smo pri nas doma pridni, nas zajček obdari s pisankami, a najmlajši se morajo pri iskanju potruditi, ker zajček pisanke skrije na najzabavnejša mesta in iskanje je kar zahtevno! Je pa potem veselje toliko večje. Pirhe, ki jih zaužijemo, radi kar sami barvamo s čebulnimi olupki. Sinova Max in Oskar ustvarjata slike na pirhe z različnimi barvami in novejšimi tehnikami. Tudi to je lepo umetniško doživetje. Rada se spominjam praznovanja velike noči iz svojih otroških let – več družin nas je praznovalo skupaj, bilo nas je veliko otrok in celo nedeljo smo se zabavali z različnimi družabno-športnimi igrami. O, pa tudi streljali smo s karbidom.« Foto: Tibor Gabor
Vinček s pelinom
Nuša Derenda, pevka: »Pri nas doma se kar držimo tradicije velike noči, s tem da se ne tepemo za to, kdo bo nesel k žegnu. Na veliki petek so na jedilniku obvezno ribe, na soboto se pripravljajo velikonočne dobrote, kruh, potica, šunka, jajčka, hren. Za te običajno poskrbita moja tašča in mama. Za boljši občutek pa tudi pri nas pobarvamo nekaj jajčk, seveda je bilo to še bolj aktualno, ko sta bila sinova manjša, skuhamo pa tudi kakšen kos šunke. Vsako leto imamo obvezen velikonočni nedeljski zajtrk pri tašči, ko ne manjkata tudi bela kava in malo belega vinčka s pelinom, za kar poskrbi Frenk. Na veliki ponedeljek pa je kosilo pri moji mami. Skratka, polne mize dobrot, tako da se osebno bolj ukvarjam s tem, kako čim manj pojesti. To je pa zelo težko. Bo pa letos prav posebna velika noč, ker praznujeva z Matevžem ravno na veliki petek rojstni dan.«
