Starši dijakov so pogosto prepričani, da imajo današnji mladi več izbire in jim je zato lažje. A izbira za večino dijakov ni neomejena. Za študij fizioterapije bi morali na primer doseči okoli 97 od 100 možnih točk, ki so odvisne od mature in šolskega uspeha, vsako leto pa se omejitve na posebej zaželenih študijih le še zaostrujejo. Poleg tega so mladi izpostavljeni pritiskom, ki jih prejšnje generacije niso poznale. Dobre ocene niso dovolj, saj se morajo na primer izkazati še v glasbi, športu in vseh mogočih prostočasnih dejavnostih. Znanje, ki ga mora dijak osvojiti, je neprimerljivo večje kot v času njihovih staršev. A tudi če izpolnijo vsa ta pričakovanja, je prihodnost mladih negotova.
Zahteve na trgu dela se spreminjajo, z njimi pa se hitreje kot kadar koli prej spreminjajo tudi poklici. Če so si lahko mladi nekdaj vzeli čas za počitek in zabavo, je danes med njimi veliko takih, ki obupujejo zaradi nenehnega stresa. Ni nujno, da bodo starši posledice stresa sploh prepoznali in jih vzeli resno. Mednarodna raziskava HBSC za leto 2014 (poteka vsake štiri leta) je na primer pokazala, da slovenski šolarji z odraščanjem vse težje komunicirajo s starši. Skoraj 28 odstotkov mladostnikov je poročalo o rednem doživljanju vsaj dveh psihosomatskih simptomov, med pogostejšimi pa sta nespečnost in nervoza. Slovenija je tudi visoko na lestvici po samomorih med mladimi.
Kaj bi lahko spremenili? Strah pred neuspehom na maturi bi lahko omilili z dodatnimi kriteriji vpisa, na primer intervjuji z bodočimi študenti in sprejemnimi izpiti. Hkrati bi se morali sprijazniti s tem, da ne moremo imeti vsega. Da bi postali zelo uspešni, bomo morali morda žrtvovati zdravje, družino, socialno življenje in spanje. Čemu se je najprej pripravljen odpovedati, je odvisno od posameznika in njegovih vrednot, ljudje pa si praviloma želimo vsega. To vodi v splošno nezadovoljstvo, ki prevladuje v današnji družbi.
Nesrečni, nevoščljivi in utrujeni ne najdemo globljega smisla obstoja. Sreča pa je mogoča, tudi če ne dobimo točno tega, kar smo si želeli. Ni vse v denarju in zunanjem uspehu: pomembno bi moralo biti predvsem to, da smo pri svojem delu zadovoljni in nam nikoli ne ugasne ogenj v srcu.
