Z nekaj kliki zaprem aplikacijo in še z nekaj nastavim budilko za jutrišnji dan. Kaj bi brez telefona? Se morala znajti malo drugače, verjetno. In izgubila veliko prijateljev. Nekaj svojih najboljših prijateljev sem spoznala ravno preko interneta.
Ugasnem telefon in ga priključim na elektriko, da se bo napolnil do naslednjega dne. Res pa je, da se hitro sprazni. A to le zato, ker ga ves čas uporabljam. Ga preveč uporabljam? Ves čas poslušam ljudi okoli sebe, kako bi morala pustiti telefon nekaj časa pri miru in opazovati svet okoli sebe. Naj vam razsvetlim misli: opazujem svet okoli sebe. In zaradi telefona nisem pri tem nič prikrajšana. Še bolje. Ko vidim nekaj lepega, kot na primer sončni zahod ali čudovito zasneženo pot, lahko to fotografiram in pošljem svojim prijateljem preko socialnih omrežjih. Torej v lepoti narave ne uživam le jaz, pač pa tudi ljudje, ki so mi blizu.
Ležem na posteljo in se zazrem skozi temo v strop sobe. Nikoli nisem imela veliko prijateljev. Zaradi svoje sramežljivosti sem težko spletala prijateljstva in spoznavala nove ljudi. Našla pa sem nekaj, kar mi je pri tem veliko pomagalo. Računalniške igrice. Tam se spoznala veliko novih ljudi, z nekaterimi sem v stiku še zdaj. Moje najdaljše internetno prijateljstvo traja že devet let. In verjamem, da bo še dolgo. Ravno prejšnji teden sva se pogovarjala, da bo mogoče čez poletje prišel sem, v Slovenijo. In po devetih letih se bova lahko prvič videla v živo. Sicer sva se že pogovarjala po Skypu in raznih videoklepetih, tako da vem, da na drugi strani računalnika ni štiridesetletni pedofil, ampak moj vrstnik.
Prav zanimivo je, da se z večino svojih prijateljev nisem še nikoli videla. Vendar me to ne moti. Super je, da preko interneta sklepamo prijateljstva na osnovi našega karakterja, naših skupnih lastnosti, in ne posvečamo velike pozornosti videzu. Ker niti ne vemo, kako je kdo videti. In večini nam je tudi vseeno.
Vendar ne samo ljudje, ki jih spoznam preko interneta, koliko prijateljstev lahko ohranjam le s pomočjo družabnih omrežji. Lani sem obiskala prestolnico Latvije. Čudovito mesto v državi, ki je zaradi oddaljenosti verjetno ne bom kmalu znova obiskala. Tam sem spoznala nekaj neverjetnih ljudi, s katerimi sem uživala v pogovorih.
Ampak treba se je bilo vrniti domov. In kaj naj zdaj? Naj se sprijaznim s tem, da se ne bom mogla nikoli več z njimi pogovarjati in naj na njih kar pozabim? Pa kaj še! Zato pa so družabna omrežja. In zdaj lahko vsak dan klepetamo in si izmenjujemo doživetja.
Naj mi še kdo reče, da zaradi telefona nisem socialna. Ravno nasprotno. Zaradi telefona se lahko vsak dan pogovarjam z ljudmi, ki mi veliko pomenijo. Zaradi telefona se počutim povezana s svetom in zaradi telefona se počutim ljubljeno.
Koliko ljudi mi je napisalo, da so jim všeč moje risbe in da komaj čakajo nadaljevanje mojih zgodb, medtem ko od ljudi, ki živijo v moji bližini, poslušam le, kako jim grem na živce in da se naj postavim na realna tla. Kolikokrat so mi prijazne besede internetnih prijateljev polepšale dan! Kolikokrat so mi oni stali ob strani, medtem ko so mi ljudje okoli mene obrnili hrbet!
Naj se mi ljudje smejejo, ker svojih najboljših prijateljev še nikoli nisem videla v živo! Naj me kritizirajo, da sem ves čas samo ne telefonu! Naj govorijo, kako današnja mladina nima življenja zaradi interneta! Naj! Ker mi je vseeno. Imam prijatelje, ki jih oni ne bodo nikoli imeli. Vidim svet, ki ga oni nikoli ne bodo. Seveda ni ves internet samo dobro, še zdaleč ne. A internet, ki ga imam jaz okoli sebe, je dober. Je poln prijateljstva in spodbude. Je poln sprejemanja, ki ga v tem svetu še kako manjka.
Svojih internetnih prijateljev ne bi zamenjala za nič na svetu.
