Dr. Pavel Zgaga, letnik 1951, tedaj mladenič iz Baške grape, ki je na novogoriški gimnaziji drugoval z Ivanom Volaričem - Feom, nemara najbolj spektakularnim pesnikom hipijevske generacije, je v Ljubljano prišel leta 1970. Se pravi ravno pravšnji čas za soudeležbo pri zasedbi filozofske fakultete. Ob tem da je dogajanja med letoma 1968 in 1972 popisal v več publikacijah, danes na pedagoški fakulteti predava filozofijo edukacije. Človek iz šolstva. Za kar je vsaj pri ljubljanskih študentskih demonstracijah v osnovi šlo. Za povečanje možnosti študiranja.
»V letih, med katera spada leto 1968, se je začelo to, kar se imenuje masovni študij. V literaturi razlikujemo med elitnim, masovnim in univerzalnim. Elitni je do enega odstotka populacije. Moja generacija je dosegla 8 odstotkov, danes smo pa prek 50 odstotkov, kar spada v univerzalni študij in kar je bilo pri nas doseženo v 90. letih. Elitni študij se je sicer končal pri nas pred letom 1968 in te meje je treba gledati fleksibilno. Pogojno rečeno se univerzalno obdobje začne deset let po koncu druge svetovne vojne. Na Zahodu je bila zgodba dokaj enostavna. Militaristični kompleks je zagnal industrijo in tehnološki razvoj, klasični delavski razred pa je začenjal dobivati konkurenco v izobraženi delovni sili.«
Študenti na strani evrokomunistične struje
To je navrglo tudi nove poglede na socializem in komunizem, kar je pomembno, ker je v Jugoslaviji tedaj vladal socializem z zvezo komunistov na čelu in ker je zveza komunistov sredi šestdesetih doživela močan notranji razkol. »Ključno je bilo, da se je Tito leta 1966 znebil Aleksandra Rankovića, z njim je kratko potegnila tudi trda linija znotraj zveze komunistov. To je še bolj zmehčala invazija Sovjetske zveze na Češkoslovaško, kjer je Tito podprl Aleksandra Dubčka. Od 1965 se torej dogaja izrazit liberalen odmik. Šlo je za zares fundamentalno dilemo, kaj narediti s socializmom, ki je bil tedaj star približno 20 let. Ali ga zaostriti in prilagoditi na sovjetske obrazce ali liberalizirati. In v tej dilemi se je študentsko gibanje jasno postavilo na stran evrokomunistične struje, ne pa na stran azijskokomunistične, če smemo temu tako reči,« razlaga dr. Zgaga.
Če se je običajen živelj na ulici ob koncu šestdesetih soočal s hipijevskimi turisti z Zahoda, ki so Ljubljano zalagali s hašišem, je politično angažiran podmladek hodil na Korčulo, kjer so v tistih časih v živo predavali zvezdniki nove levice, kakršni so bili Habermas, Marcuse ali Fromm. Za razliko od hipijev so družbeno angažirani mlajši državljani vzore prej iskali v Evropi kot v ZDA, čeravno je frankfurtska šola oziroma Inštitut za družbene raziskave na Univerzi v Frankfurtu, potem ko so ga nacisti leta 1933 ukinili, leta 1934 ponovno vzniknil v ZDA, frankfurterji pa so za novo levico »biblična« grupacija. Tudi v patetično popkulturnem smislu se zdi, da je bila Evropa političnemu krilu mladeži bližja kot ZDA. Na fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN) leta 1970, ko je storil konec Jimi Hendrix, niso gorele sveče, so pa gorele sedem let kasneje, ko so v skrajno čudnih okoliščinah v nemškem zaporu v isti noči umrli člani Frakcije rdeče armade (RAF).
Hedonistična nova levica
Če je konservativno komunistično videnje vztrajalo pri tezi, da je najnaprednejši del družbe delavstvo, je nova levica to vlogo delavstvu odrekla, saj naj bi se uklonilo kapitalu oziroma ga je zanimal samo še nakup novega TV-sprejemnika. Oziroma z besedami dr. Zgage: »Nova levica je novi revolucionarni potencial precej iskala v Latinski Ameriki oziroma v posebnih segmentih družbe, kot so študentje. Interesi študentstva niso več zgolj njihovi, temveč so občečloveški. To je ključna razlika med staro in novo levico. In pa v tem, da je stara levica bila asketska, v smislu, da obstaja struktura, stranka, ki ji je treba podrediti vse svoje želje, nova levica je bila pa hedonistična. To je bilo močno soočenje. V tem se verjetno kristalizira tudi generacijski konflikt tistega obdobja, ki je bil sploh izrazit pri otrocih pomembnih staršev. Predstavljajmo si mladeniča, ki je star 18 let in od očeta, ki je bil partizan, posluša, kaj vse so oni naredili, obenem pa lahko ugotavlja, da so res nekaj naredili, saj so štiri leta nosili glavo v torbi in na koncu zmagali. A on bi rad predvsem nove kavbojke iz Trsta. Zato je šel na ulico in zažgal partijsko zastavo.«
Vsega je bilo dovolj, svet je obče brstel, tako tudi Jugoslavija. Starci so bili ovirajoči. Na podoben način se je v Nemčiji dogajala denacifikacija. »Nekoč sem na povratku iz Nizozemske poštopal vrstnico iz Nemčije, ki me je povabila na dom svojih staršev. Takoj je bilo videti, da se ne razumejo. Samo lajali so drug na drugega, čeprav sta se oba starša do mene vedla zelo spodobno. Potem so ženske zginile, mene je pa njen oče popeljal na ogled posestva. Na koncu mi je razkazal tudi podstrešje hiše, kjer sem v nekem kotu videl bosanske tepihe in zlate cekine. Nemudoma mi je bilo jasno, za kaj je šlo. In zakaj se s hčerko nista razumela. Bil je nacist in se ni imela z njim o ničemer pogovarjati,« pripoveduje dr. Zgaga.
Slovenija je postala del globalnih idej
Debate o tem, kakšne so posledice dogajanj v letih 1968–72 za kasnejše smeri razvoja, so še vedno žive. Ena od ostrejših tez, ki krožijo, je, da je leto 1968 boter neoliberalizma. Povsod po Evropi je generacijski konflikt navrgel nova in mlajša videnja ter ideje, bistveno drugačne od idej ljudi, ki so zavladali po drugi svetovni vojni. V primeru Jugoslavije je šlo očitno za ključen moment, ko je komunistična partija k razpravi hote ali nehote pripustila sogovornike, zavoljo mnenj katerih je njena moč oslabela. Ne glede na kasnejšo vnovično prevlado trde linije v sedemdesetih je družba, v Sloveniji pač toliko bolj, postala del globalnih idej. Hipijevstva, ekologije, feminizma, pop kulture, undergrounda in alternative, s pripadajočimi novonastalimi institucijami. Drugod po svetu je to pomenilo zgolj menjavo generacij, v našem primeru pa tudi zasnovo za propad države.
