Da se je Mariboru včasih reklo jugoslovanski Liverpool, je bolj ali manj znano. A resnično je redko kdo vedel za kaj več od Rdečih dečkov. Pa menda še to le, da je pri njih pel Edvin Flisar. Da je pela tudi Neca Falk, se zdi že manj znano. Tudi Dušan Hedl, mariborski punk roker, ki je mariborsko bitniško sceno iz šestdesetih raziskal ter opravil številne pogovore z akterji, daje v dokumentarcu vedeti, da mu je marsikaj precejšnja novost. Konec koncev ni bilo najbolj enostavno pomisliti, ko si Čudežna polja slišal peti Poštar zvoni vedno dvakrat, da oni izhajajo iz neke scene. Pravzaprav ima redko kdo posnetek iz tistega časa. Čeravno naj bi se tako snemalo kot na osrednjem radiu Maribor predvajalo precej.
Hipijevska brenkijada na Silbi
Gremo na Silbo. V sedemdesetih (v tem primeru poznih sedemdesetih) se je na omenjenem otoku poleti dogajala hipijevska brenkijada. Igrale so se kitare v kampu in podobno. »Da, bil je tudi Štulič in vem, da smo ga takrat klicali Brane,« je povedal eden od udeležencev. Đoni Štulič na Silbi torej še ni bil Đoni. Logično, pravijo poznavalci. Tedaj je na Silbi bil B. Goličnik - Đoni. Basist mariborske zasedbe Alarm oziroma brat D. Goličnika, ustanovitelja mariborske zasedbe LSD, kot trenerja Bobe Živojinovića. Utemeljeno se torej sumi, da je Đoni Štulić »drpnil« ime tipu iz Maribora. Kar je nekaj, s čimer se da pohvaliti.
Očitno je šlo za sceno, ki je navrgla prenekaterega akterja. Toni Sabol, najpomembnejši staro rokerski menedžer pri nas, ki je sicer propadel ob odpovedanem koncertu M. Jacksona na hipodromu Stožice, je človek iz te mariborske scene. Klaviaturist in menedžer številnih bendov. Tudi kasnejših Trans Ego Expressa, v katerem je igral tudi Goličnik in o katerem je v obtoku mit, da so imeli nič manj in nič več kot dogovorjeno skupno turnejo z Electric Light Orchestra po ZDA. Pa so se s Sabolom skregali. Menda tudi hišni prijatelj članov zasedbe Who. Pa človek, ki naj bi Tino Turner nagovoril k prvi »post Ike« evropski turneji, s tem, da je originalno postavo Ike & Tina Turner v Halo Tivoli pripeljal leta 1975. Kot je v taisti hali že leta 1965 organiziral koncert Preboj rock'n'rolla. Nastopili so Korali, Delfini, Ptice in Crveni koralji. En mariborski in trije hrvaški bendi. Manifestacija naj bi se končala z mladinskimi neredi oziroma lomljenjem lesenih stolov.
Kot navaja Hedl, je bila osnova za Maribor v šestdesetih koncentracija industrije in delavstva. Govori se o 80.000 delavcev in mladine željne zabave. »V tistih časih je bil Maribor Liverpool krat deset. Neverjeten občutek svobode. Ko sem se kasneje preselil v Pariz, se mi je zdel ničla. Govori se o 250 bendih, ki so bili v tistih časih aktivni. Ob sobotah si imel v Mariboru in okolici vsaj 20 ločenih plesov, na katerih so igrale bitniške zasedbe,« je v dokumentarcu povedal Darko Mustajbašič - Baša, kitarist zasedb New Comes in Kondorji, ki je kasneje ustanovil prvi zasebni snemalni studio v Mariboru.
Prvi koncerti v Ljudskem vrtu
Posamezne zgodbe so osupljivo prostodušne. Enostavne. Na primer protestni koncert Koralov, v tistih časih pomembnega mariborskega benda, na Trgu svobode leta 1965. Potem, ko je neki komite bendu prepovedal nadaljnje nastopanje, češ da spodbujajo huliganstvo. Ko so slišali, da so prepovedani, so postavili opremo na stopnišče na mestnem trgu, se priklopili na elektriko v bližnji gostilni, začeli igrati in napolnili trg. Brez napovedi in dovoljenja. Leta 1965?! In padal je sneg, se radi vsi spomnijo. Ne čudi, da so leto kasneje emigrirali na Zahod, za švicarsko založbo celo posneli par avtorskih komadov (Waiting for a train), nato pa leta 1968 v Parizu, kjer so imeli že podpisane profesionalne pogodbe, vendar so nastopi zaradi študentskih nemirov odpadli, doživeli prometno nesrečo. V kateri je umrl bobnar. Tedaj je bil to Mario Škrinjarić, prej bobnar zagrebškega benda Bijele strijele. Nasploh se da dobiti vtis, da so se Mariborčani v šestdesetih šli podobne igre, po kakršnih je med jugoslovanskimi estradniki najbolj znan Karlo Metikoš alias Matt Collins. Soprog Josipe Lisac, ki se je na Zahod (v Pariz) odpravil že leta 1961. Podobno kot je bendom na Obali koristila bližnja Italija, je Mariborčanom koristila bližina Avstrije. Inštrumente so praviloma kupovali v Gradcu. Na kredit. Kasneje se je vzpostavila tihotapska linija, prek katere se je opremljala celotna jugo rokovska in estradniška scena, tja do Beograda. Vključno s Sladkim grehom z Lepo Breno, ki so dva meseca igrali po Sloveniji zastonj, da odplačajo inštrumente.
O odnosu oblasti do mladinskega dogajanja so pričevanja različna. Od ukrepa »hore legalis«, ki naj bi v celotni Jugoslaviji bil uveljavljen samo v Mariboru in o čemer naj bi poročal celo New York Times, do tega, da je šlo večinoma za nadzor brez konkretnejših ukrepov. Vsekakor se zdi, da gre za čase, ko je mestu »laufalo«. Za čase, ko naj bi Maribor bil v glasbenem smislu prvo mesto v Jugoslaviji. Status Quo naj bi v Mariboru prvič nastopili konec šestdesetih, še v mladinskem klubu. V Ljudskem vrtu so imeli stadionske koncerte. Leta 1971 so nastopili The Tremeloes, obče znani po hitu Silence is golden. Leta 1971 je bil v Mariboru prvi velefestival, predhodnik Booma. V Ljubljani, na stadionu ŽAK, je bil prvi stadionski koncert nemara nastop Pomaranče v osemdesetih. Je pa verjetno res, da je šele njih ta ideja vznemirila dovolj.
Mariborska scena šestdesetih se je po Mustajbašičevem mnenju do leta 1968 izpela. Ohranjenih posnetkov iz tistih časov je malo, so pa številni mariborski »šestdesetaši« zasloveli kot pevci zabavne glasbe: Ditka Haberl, Alenka Pinterič, Neca Falk, Edvin Fliser, Alfi Nipič, Ivo Mojzer, Čarli Arhar, Milan Petrović. Vse to so člani tiste scene. Ne samo oni. Brez Maribora bi ne bilo niti Buldožerjev. Namreč, Borut Činč je leta 1967 začel igrati pri mariborskem bendu Hevreka, basist Buldožerjev dr. Andrej Veble pa v Homemakers. Tudi Marko Brecelj, neposredni zasedbenik filozofske fakultete leta 1972, je glasbeno kariero začel v Mariboru. Beli črnci se je imenoval bend.
