Maja 1968 se je protestiralo v omejenem obsegu. V ozadju je bilo vse večje razslojevanje družbe na revne in bogate. Na tiste, ki so lahko študirali, in tiste, ki niso mogli. Kaplja čez rob je bila odločitev direkcije študentskega naselja, da čez poletje leta 1968 zviša cene bivanja v študentskem naselju oziroma njihova namera, da sobe čez poletje oddajajo turistom.
Razstava v domu JLA
Leta 1968? Kakšnim turistom? Mar ni ljubljanski turizem nekaj, kar se dogaja šele, odkar mestu poveljuje Zoran Janković? Očitno ne. »Where is the Ferent?« je bilo najbolj tipično vprašanje, ki ga je turist v Ljubljani v tistih letih zastavljal domačinom. »Ljubljana je bila na tranzitni liniji Amsterdam–Indija, po kateri so potovali zahodnoevropski hipiji. Z današnjim obsegom je težko primerjati, je bila pa za tiste čase kar reka,« pripoveduje Ljubomir Zidar, akademski kipar, ki je bil v časih, ki jih obravnavamo, hipi. A že tedaj tudi likovnik. Zelo zabavne sorte očitno: »Pih, pa današnje instalacije,« začne novo zgodbo, »to je posmehovanje umetnosti. Instalacije so bile tisto, kar smo počeli mi. Ko smo likovniki iz Most na primer dobili priložnost za razstavo v domu JLA, namesto nje pa priredili 'happening'. Nekaj srečnega torej. Spuščali smo glasbo, nekaj malega res poobesili, predvsem pa smo po tleh polili barvo. Ko so na dan odprtja prišli vabljeni oficirji, so vprašali: 'Đe su slike?!', mi smo jim pa razložili, da gre za koncept, ki predvideva tudi njihovo sodelovanje. Da stopijo v barvo in pustijo svoje odtise stopal ter s tem soustvarjajo razstavo. Ni šlo. Mislim, da niti odprtje ni bilo speljano do konca, ker so prvi prišleki že obvestili preostale, da je nekaj hudo narobe.«
Če so študentje iz drugih krajev bentili, da je študij drag oziroma da sistem ne ponuja enakopravnih možnosti za vse, čeravno je socializem deklariral prav to, so se konec šestdesetih dogajali tudi drugi vplivi in strujanja. Prav s posredovanjem turizma. Ena od posledic hipijevskega tranzita so namreč bile opojne substance. Hašiš je prihajal iz krajev, kamor so hipiji potovali. Iz Pakistana in Afganistana. »Že tudi leta 1968 ali vendarle nekaj pozneje?« zastavimo vprašanje Alojzu Poreberju - Luju, ki po letniku rojstva 1954 resda spada med tiste, ki pravijo, da so bili »kanček premladi, da bi bil zraven«, kar pa v njegovem primeru ni bil problem. Malodane vsaka scena ima kakega »tamauga«. In to je bil on. Tudi udeleženec tacenske komune. Takole pravi: »Chubbyja (Vojin Kovač - Chubby, najslavnejši ljubljanski hipi, op. p.) v pižami in copatih na acidu sem prvič videl, ko sem šel 14 let star v spremstvu mame mimo Figovca. Bilo je leta 1968, kar pomeni, da so nekateri že eksperimentirali. Da je bil na acidu, mi je le nekaj let pozneje povedal sam, češ: 'O, ti si me takrat videl?' Da, videl sem ga in bil mi je največji možni frajer. A sam nisem bil hipi, ampak kaj kmalu frik. Po stripu Freak brothers.«
Gram hašiša za 80 pasuljev
Odnos oblasti do opojnih substanc je bil z današnje perspektive zanimivo toleranten. Že Pavle Čelik, tedaj poveljujoči policist, v filmu o tacenski komuni pokojnega Jadrana Sterleta, ko govori o preiskavi pri Franetu Adamu, pravi, da so našli tudi nekaj trave, vendar jih to ni zanimalo. Še bolj slikovita pa je prigoda, ki jo je povedal Ljubomir Zidar: »Spomnim se nekega tujca, ki je kadil džojnt pred policistom, ki je stopil v lokal, misleč, da ne ve, za kaj gre, policist mu je pa rekel, naj mu ga da, potegnil dim in mu ga vrnil rekoč: 'Good.'« Resda je šlo za posebnega policista, za katerega se je izkazalo, da tudi sam prodaja.
V vsakem primeru je bilo središče ljubljanskega dogajanja Ferent, lokal poleg samopostrežne trgovine pod Ferentovimi bloki, ki so bili zgrajeni med letoma 1964 in 1973. Šlo je za tipičen bife poleg samopostrežne trgovine, v katerem se je dalo tudi kaj pojesti. Specifika lokacije je bila v tem, da so v novozgrajenih blokih živeli socialistični veljaki, na primer France Popit. Ki so kupovali v trgovini. In se seveda nujno srečevali z obiskovalci. Oziroma: »Šlo jim je na živce, kar se je dogajalo v lokalu, čeprav se je zapiral sočasno kot trgovina. Eden od stalnih gostov Ferenta je bil tudi star partizan Albert Kisovec, ki mu je vedno, kadar je Jokl (nadimek F. Popita, op. p.) šel z vrečko iz trgovine, rekel: 'Za en ajmar socializma smo se boril.' Joklu je bilo vedno neugodno. Ni mu mogel nič reči, ker sta bila skupaj v jarkih, smo šli pa stanovalcem na živce in deloma je to pozneje tudi pripeljalo do konca scene, čeprav je neposreden povod bil, ko je policija leta 1975 prijela mednarodnega preprodajalca Anthonyja iz Londona s 5000 tripi. Je pa gram hašiša tedaj stal okoli 80 dinarjev in kaj kmalu je poskočil na 120. Če povem, da je pasulj v Ferentu stal 80 par, to pomeni najmanj 80 pasuljev,« opisuje takratne razmere gospod Poreber. V Zagrebu so bile cene pol nižje, zato so do leta 1971 nadvse redni gostje Ljubljane bili tudi Zagrebčani. »Ker so prihajali k nam prodajat,« dodaja Zidar. Po letu 1971, ko se je na Hrvaškem zgodila nacionalna pomlad, so stiki med ljubljanskimi in zagrebškimi hipiji zamrli.
Radio Študent kot posledica leta 1968
Dorekli smo torej, da je hipijada v Ljubljani v tistih časih že obratovala. Dogajala se je subkultura. V omejenem obsegu oziroma bolj ali manj na ulici in v lokalih. Manjkal je medij. Ki pa se je prav tako zgodil. Največja posledica leta 1968 oziroma majskih protestov študentov (v študentskem naselju in v omejenem številu) ter razprav med študenti in oblastjo, ki so sledile protestom, je bila ustanovitev Radia Študent. »Teza je bila, da je do nemirov prišlo zato, ker študentje niso bili informirani,« je ob priložnosti razložil vzroke za nastanek njegov prvi urednik Luka Škoberne. Radio Študent je začel oddajati 9. maja 1969. S Študentom je alternativa dobila svoj medij, vključno s tem, da je v eter prišla progresivnejša glasba, kar je bila pomembna injekcija za nastop 70. let. Za prehod od beatništva k rocku.
