»Kot otrok sem komaj čakala, da je prišel tisti dan ob koncu zime, ko smo lahko prižgali sveče v hišicah iz papirja in kartona in jih spustili po potočku sredi vasi,« se spominja Kaja Beton iz Turizma Radol'ca, ki je svoje spomine strnila tudi v spletnem dnevniku (www.radolca.si). »Takrat na predvečer svetega Gregorja ob potoku v Kamni Gorici ni bilo pretirane gneče. Brez skrbi smo hiteli ob potoku navzgor, spustili barčico v vodo oziroma luč v vodo, kot so rekli naši predniki, in potem hodili ob njej vse do mostička, kjer so jih starejši fantje pobrali iz vode.« Ni šlo vedno vse gladko, dodaja: »Nemalokrat so se barčice med potjo prevrnile, se potopile, včasih pa se je prevrnil tudi kdo od otrok. V potok. Pa nič hudega, čeprav se je potem v vasi še do poletja govorilo, kdo je padel v vodo.«
Podobne spomine bodo ta konec tedna lahko ustvarjali otroci in odrasli v mnogih krajih po državi. Najdaljšo tradicijo na Gorenjskem ima ta običaj v Kropi, Kamni Gorici in Tržiču. »Pri nas se prireditve za gregorjevo odvijajo že od nekdaj,« opozarja Metka Kavčič, predsednica Turističnega društva Kropa. »Kropa, nekdaj kovaški in železarski kraj, leži v kotlini, ki jo objema Jelovica. Pri nas se konec oktobra oziroma v začetku novembra sonce za dobre štiri mesece poslovi. In v času, ko v kraju ni bilo elektrike, so kovači v vigenjcih pri svojem delu potrebovali umetno svetlobo,« opisuje tedanje razmere. Pomagali so si z lučmi na olje in svečami, hkrati pa so komaj čakali, da v dolino posije sonce.
V Kropi so praznovali prihod sonca
»Sonce se v različne predele Krope vrača od 17. januarja pa tja do 15. marca. Prihod sonca so Kroparji praznovali tako, da so zvečer, ko se je začelo mračiti, ob vigenjcu, kjer so delali, vrgli luč v vodo. To je bila nekdaj stara cokla, pehar ali pa sito,« opisuje predsednica kroparskega turističnega društva. »Vanj so dali žaganje, oblance, vse skupaj prelili s smrekovo smolo, zažgali in vrgli v vodo.«
Danes se te tradicije v Kropi in Kamni Gorici lotevajo nekoliko drugače. Otroci v vrtcih, šolah in doma izdelujejo barčice. »To je največkrat maketa iz papirja ali lesa, ki jo pritrdijo na plavajoč material, vanjo vstavijo svečko, jo prižgejo in maketo spustijo po vodi. In ko luč ugasne, simbolično svetloba premaga temo, pomad pa zimo,« pojasnjuje Kavčičeva.
Ne glede na to, ali so temperature že spomladanske ali pa je okolica še pobeljena s snegom, kot je v prvih dneh marca letos, v Kropi običajno na predvečer gregorjevega otroci spuščajo barčice na bajerju nekdanje spodnje fužine. V Kamni Gorici jih spuščajo po enem od številnih vodnih kanalov v središču vasi, na tradicionalne prireditve v tem delu Gorenjske opozarjajo v Turizmu Radol'ca. »Pristnost praznovanja, ki v večstoletni zgodovini nikoli ni zamrlo, se kaže v vsakem kraju na svoj način.« Opozarjajo še, da je god svetega Gregorja, torej 12. marec, do uvedbe gregorijanskega koledarja leta 1582 veljal za prvi pomladni dan, na ta dan pa se po ljudskem izročilu »ženijo ptički«.
V Tržiču obujajo čevljarsko tradicijo
Številne prireditve se ta konec tedna obetajo tudi v Tržiču, kjer po starem običaju na predvečer gregorjevega spustijo »vuč u vodo«. Medtem ko je običaj v Kropi povezan s kovaško tradicijo, so bili zanj v Tržiču zaslužni domači čevljarji, ki so na ta dan v svojih delavnicah prenehali delati ob luči. Čevljarski vajenci so svoje mojstre prosili za dovoljenje za izdelavo hišice med »šihtom« oziroma delovnim dnem. Vsak vajenec je zgrabil najbližji »camboh« oziroma pehar ali košaro, ga napolnil z oblanci, vse skupaj pomešal z močnim lepilom, zažgal in pehar spustil po vodi.
Odkar čevljarskih vajencev v Tržiču ni več, to šego obujajo otroci tržiških vrtcev in šol, ki se na predvečer gregorjevega zberejo in spustijo hišice po Tržiški Bistrici. Spuščanje gregorčkov je od leta 2016 vpisano v register nesnovne kulturne dediščine. Vse od danes do nedelje pa bo v Tržiču dediščino gregorjevega raziskovalo tudi več kot 40 študentov etnologije in kulturne antropologije, opozarjajo v Tržiču.
