Po zagrebški razstavi Retrospektiva po dogovoru, kjer je David Maljković (1973) pred letom dni ponujal novo interpretacijo »žanra« retrospektivne razstave in se navezal predvsem na dialog z zagrebško institucionalno pokrajino ter dinamiko tamkajšnjega družabnega in kulturnega življenja, ponuja ta uveljavljeni hrvaški umetnik z razstavo Again and Again tudi v Ljubljani povsem svojstven pristop k družbeni zgodovini sodobne umetnosti, kot se je vsa leta vzpostavljala za zidovi MSUM in Moderne galerije. Ob tem pa, jasno, razgrne tudi metode in motive lastne umetniške prakse.
V preteklost po novum
Le malo umetnikov zna kot Maljković z jezikom sodobne umetnosti odgovoriti na vprašanje, kaj je sodobnost, je prepričana direktorica Zdenka Badovinac: »Definiramo jo lahko, kot pravi naslov razstave Again and Again, z neskončnim ponavljanjem sedanjosti, saj z vračanjem nazaj razstava in umetnost povzročata neki novum.« Maljković je namreč v razstavo vključil večje število del iz lastnega opusa, ki pa jih ni postavil kronološko, denimo po fazah ustvarjanja, temveč metodološko.
Na razstavi stojijo drug ob drugem eksponati v razmeroma nepričakovanih strukturah (razstavna oprema, kot so vitrine, predali ipd.), ki jih je umetnik našel v skladišču MSUM, in s tovrstnim nehierarhičnihm pristopom dekonstruiral ali, kot pravi kustosinja razstave Bojana Piškur, personaliziral žanr pregledne razstave. Ker se je postavitve razstave, torej nove »graditve« prostora MSUM, ki je po umetnikovi intervenciji videti povsem drugače, kot smo vajeni, lotil tudi z reciklažo – nekaterim elementov minulih razstav je določil povsem nov pomen –, hkrati problematizira lasten odnos do konteksta in raziskuje institucionalno družbeno zgodovino, poudarja Piškurjeva.
Konstruiranje pogleda
»S skrbno zamišljeno koreografijo pristopa do del skuša Maljković obiskovalca voditi po poti lastnega konstruiranja pogleda,« poudarja sokustosinja Ivet Ćurlin iz zagrebškega kolektiva Kaj, kako in za koga (WHW). Kot pove, so na razstavi prisotne vse glavne teme in metode Maljkovićevega dela, ki obsegajo tako denimo motiv mrtvega teka in odnos do kompleksnosti časa kot nanašanje na dela drugih umetnikov.
V njegovih slikah, kolažih, skulpturah, videih in drugih fragmentih del, ki se gibajo v povsem nepričakovani, že humorni igri, lahko vidimo eno izmed interpretacij sodobne umetnosti, ki ji gre predvsem za radikalno raziskovanje drugačne prihodnosti galerijskih institucij, in na ta način za boj proti pravilom institucije ali razstavne prakse.
»Ker sem se osredotočal predvsem na dialog med lastno umetniško prakso in zgodovino muzeja, seveda ne le muzeja kot zgradbe, temveč njegovih vsebin, razstava ne vsebuje nujno mojih najbolj reprezentativnih del. A prav to mi je omogočilo, da sem prikazal del umetniške prakse, ki večinoma ostane skrit v ateljeju,« sklene David Maljković.
