Naslov razstave Spomini na izgnanstvoNevena Korde je zavajajoč, a vsaj deloma tudi namenoma. »Tudi zato, ker izhajam iz osemdesetih, obiskovalci pričakujejo nekakšen izvleček iz starih dnevniških zapiskov, kot bi jih umetnik razstavil na primer v MSUM. Pričakujejo tip razstave, v kateri se ogled videoizvlečkov iz sedemdesetih let ne razlikuje od tega, da greš v prirodoslovni muzej pogledat dinozavra,« razlaga Korda. A kritična ost njegove razstave je pravzaprav usmerjena drugam.
Izdelek znan vnaprej
Pred desetletji je bil štos, da so se umetniki oblačili v poslovneže z aktovkami, danes pa je to realnost, pripoveduje. »Polje umetnosti ni umaknjeno, celo razširilo se je, več ga je. Ampak so umetniki umaknjeni iz njega.« Prepričan je, da umetnost danes deluje po principih industrijskih eksperimentov, ki imajo za posledico nov proizvod. A kot bi se ti eksperimenti delali z že znanim rezultatom, brez procesa eksperimentiranja: »Izdelek je že znan, nič ni treba narediti, nič se ne dogaja.«
V umetnosti in kulturi je namreč po njegovem mnenju denarja več kot kadar koli prej, le da gredo sredstva organizacijam, ki so na trgu že tako ali tako uspešne. A njegova kritičnost ni uperjena ne proti državi ne proti kapitalu, temveč proti umetniškemu polju: »Je kritika nam samim, kako delamo z javnimi sredstvi.«
Korda nima v mislih samo denarja, ampak vsa produkcijska sredstva – dostop do galerij, do materiala, do tehnologije ter do institucij, kot je denimo RTV SLO. »Jaz na primer ne morem niti do avdiovizualnih arhivov, kar je svojevrstno izgnanstvo. Tovrstno onemogočanje dela je vsakdanja praksa na področju videoumetnosti.«
Začetek novega
Denar za plače strokovnih delavcev in za nakup nove opreme je, denarja za umetniške ideje, zaradi katerih administracija sploh obstaja, pa ni. In nič drugače ni v alternativi, je prepričan Korda. Meni, da tudi institucije, kot je Moderna galerija, bolj delujejo na način nevladnih organizacij in se od drugih galerij razlikujejo le po velikosti. Program MSUM ali program galerije Škuc dandanes zelo težko ločiš, je prepričan.
»Skušal sem sodelovati z mnogimi nevladnimi organizacijami, ki se ukvarjajo z videoarhiviranjem in zgodovinjenjem, pa ni zares šlo, zato sem za to razstavo iz svojega arhiva raje izdelal truplo. Iz njega sem napravil svojevrstno abstrakcijo, ki predstavlja začetek nekega povsem novega načina dela.« V galeriji Alkatraz je torej razstavil uničenje svojega zasebnega arhiva posnetkov iz videokaset.
Spodbijanje kulture
Del razstave – prazen stol za človeka, ki zre v televizijo, na kateri se sicer vrtijo glasbeni spoti, ki jih je Korda v osemdesetih posnel na televizijskih prenosih – je posvečen tudi navezavi na performans Gledanje televizije že preminulega hrvaškega konceptualnega umetnika Tomislava Gotovca. Ta je konec šestdesetih izjavil, da gre v umetnosti predvsem za boj za nova polja boja. Tudi Korda je namreč prepričan, da si je treba ponovno izboriti novo polje umetnosti. Še alternativa ni več alternativa, gre le za manjše potrošniške žepe. »Vsa sredstva za spodbijanje kulture gredo drugam. Sem rekel spodbijanje? Mislil sem spodbujanje,« sklene z grenkim nasmehom.
