Uspešna zgodovina Kinodvora, ki letos praznuje desetletnico, sega že daleč nazaj. Kot kinogledališče, na kar spominja tudi njegova današnja podoba, je bil leta 1923 odprt kino Ljubljanski dvor, ki je šel skozi vse pojavne oblike, začenši s predvajanji nemega filma, zaznamovalo pa ga je tudi obdobje italijanske in nemške okupacije, kino so množično obiskovali italijanski oficirji.
»V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je bil znan kot Kino Sloga, prvi pornografski kino v nekdanji Jugoslaviji, sicer pa so v nekaj letih pred erotičnimi filmi programsko prevladovali kriminalke in vesterni,« pojasnjuje direktorica Nina Peče Grilc.
V začetku novega stoletja se je med zaprtimi mestnimi kinematografi – zaradi privatizacije ljubljanskih kinodvoran in tržno naravnanega multipleksa – znašel tudi Kino Dvor. A ga je v upravljanje pod vodstvom direktorja Silvana Furlana prevzela Slovenska kinoteka, ki je leta 2004 tudi prenovila kinodvorano in odprla prvi redni umetniški kinematograf. Mnogi se spomnijo odmevne akcije Na svojem stolu, v sklopu katere so »prijatelji filma«, denimo pevka Majda Sepe in filmski kritik Zdenko Vrdlovec, kupili oziroma podarili nov stol za avditorij, na kar še danes opozarjajo obeležje pred vstopom v dvorano in ploščice na sedežih. »Novo vodstvo Kinoteke je po Furlanovi smrti spomladi 2008 vrata Kinodvora zaprlo. Na Mestno občino Ljubljana se je takrat obrnilo več organizacij in posameznikov s področja filma in 1. oktobra 2008 je nov javni zavod Kinodvor začel novo zgodbo.«
Štiri nove dvorane
Nova zgodba danes narekuje razširitev, in sicer v obliki minipleksa v ljubljanskem podhodu Ajdovščina. Kar štiri nove dvorane, eno večjo in tri manjše, naj bi dobil Kinodvor leta 2022 na tej dodatni lokaciji. Direktorica spomni na skromna pričakovanja o obisku mestnega kina pred desetletjem, ki so napovedovala okoli 50.000 obiskovalcev na leto. Že prvo leto delovanja so pričakovanja krepko presegli, s skoraj 120.000 obiskovalci pa danes izčrpavajo vse zmogljivosti.
»Zaradi digitalizacije je vsebin, ki bi želele biti predstavljene na velikem platnu, to pa je tudi pomemben promocijski korak pri trženju filmov, ogromno, dvoran pa premalo. Z eno dvorano je nemogoče zadovoljevati potrebe filmov v distribuciji, neodvisni produkciji, filmov za mlado občinstvo in za druge interesne ali starostne skupine. Novi prostori bodo korak naprej tako pri vzgoji občinstva kot pri razvoju poslovnega kinematografskega sektorja v Sloveniji,« pravi.
Filmi na dveh koncih?
Dislociranost, ki jo bo prinesel minipleks, ne skrbi programskega direktorja Koena Van Daela, ki se v pooskarjevskem času še bolj kot običajno bori s sestavljanjem urnika; ogromno filmov odhaja iz Kinodvora, ko je po njih še veliko povpraševanja, mnogi festivali – denimo Festival japonskega filma – so se zaradi omejenosti zmogljivosti naselili v druge kinematografe.
Kot pojasnjuje Van Daele, njihov program temelji na treh stebrih – prvi je redni program s profilom umetniškega kina, drugi je program za mlado občinstvo, ki obsega že od petine do tretjine njihovih gledalcev, tretji je festivalski, denimo marčevski festivali dokumentarnega in frankofonskega filma ali Kinotrip. »Minipleks bo skratka omogočil več projekcij večjega števila filmov, tudi slovenskih in mladinskih, omogočil bo razširitev filmske vzgoje, programa za mlade matere ali že leta vnaprej razprodanih filmskih srečanj ob kavi za starejše.«
Previdno z najboljšimi termini
Specifika Kinodvora je, da prinaša več kot ogled filma – obogatitev izkušnje pogosto omogočijo pogovori z režiserji, filmske delavnice… V Kinodvoru, kjer morajo sami zagotoviti vsaj 50 odstotkov prihodkov, so se namreč vnaprej zavedali, da si z alternativnimi programi, kot bi bil koncert v kinu, tržno ne bodo mogli pomagati, saj najboljših filmskih terminov ne morejo prepustiti drugim dejavnostim.
So pa s svojo dodatno ponudbo, kamor sodijo tudi kavarna, knjigarnica in galerija, vzpostavili kino kot socialni prostor, kjer se ljudje družijo tudi, če ne nameravajo na ogled filma. »Leta 2003 smo začeli obnovo z zamislijo, da potrebujemo prostor za kakovostni kino, kar je plemenito. A nekaj let pozneje smo se ugotovili, da želimo ustvarjati prostor za kakovostni kino za občinstvo, ki si kakovostnega kina želi. Vse naše odločitve so torej povezava, most med enim in drugim,« še sklene Van Daele.
