Tu imamo dva tipa begunca, sirskega, Khaleda, ki se prikaže iz kupa premoga na tovorni ladji in odkoraka v Helsinke, in finskega, gospoda Wikströma, ki zapušča svojo alkoholično ženo, prav tako pa hoče opustiti tudi svoj poklic potujočega trgovca s srajcami. Wikströmu se res »nasmehne sreča«, ko pri pokru priigra precejšnjo vsoto denarja, tako da lahko kupi tisto zavoženo restavracijo, s Khaledom pa je drugače. Na Finskem ga ne marajo, oblasti se ga hočejo znebiti, poslati nazaj v Sirijo, ker v Alepu vendarle še živi nekaj ljudi, kot se glasi zavrnitev prošnje za azil, domači naciji pa ga hočejo pretepsti, če ne kar ubiti (eden ga nazadnje z nožem zabode v trebuh). Skratka, tu ni prav dosti priložnosti za kaurismäkijevski hladni humor, če pa že, potem gre bolj za trenutke komike v Bergsonovem pomenu »du mécanique plaqué sur du vivant« (tj. mehaničnega, nataknjenega na živost), kar se zgodi, kadar nas kdo spominja na lutko ali avtomat. Takšna je pri Kaurismäkiju na primer tista birokratska zasliševalka, ki jo potem, ko ji Khaled pove, da je Mohameda pokopal skupaj s svojimi ubitimi starši, zanima samo to, kaj naj vpiše v versko rubriko. Film se kaurismäkijevsko »razživi« šele v prizorih v Wikströmovi restavraciji, ki imajo več kot vlogo kontrapunkta ali kontrasta do finskega uradnega in neuradnega odnosa do beguncev. Tako Wikström in njegovo osebje v restavraciji kot vsi tisti postarani rockerji, ki igrajo in prepevajo po ulicah in barih, namreč tvorijo neko občestvo avtsajderjev, ki so edini zmožni sprejeti begunce. Khaleda morda ne rešijo, rešijo pa podobo Finske.
Občestvo avtsajderjev
V filmih Akija Kaurismäkija so liki praviloma resnobni, redkobesedni, togi in na videz nekam starinski, »ofucani«, kar včasih deluje smešno, ker je njihova resnobnost v čudnem nesorazmerju z dano situacijo. V Drugi strani upanja pa se nekdo vendarle nasmehne. Toda kdo je to? To je nepremičninski agent, ki poskuša gospodu Wikströmu prodati neko zavoženo restavracijo. To je torej goljufiv, preračunljiv, trgovski nasmeh. In Kaurismäkijevi liki so tako resnobni nemara prav zato, ker njegovi filmi ne prenesejo takšne kramarske »prikupnosti«. V tem filmu ni drugega nasmeha, slišimo pa nasvet glede smejanja. Sirskemu beguncu Khaledu, ki se znajde v Helsinkih, njegov iraški prijatelj svetuje, naj se kdaj nasmehne in smeji, toda ne na ulici, ker ga bodo imeli za norega. In komu neki naj bi pokazal manj turoben ali vedrejši obraz kot predstavnikom oblasti, ki odločajo o tem, ali bo dobil azil. Saj bi bil tudi to prisilen nasmeh, toda ne toliko preračunljiv kot upajoč, da bo izvabil »nasmeh sreče«. Tega pa v filmu z naslovom Druga stran upanja pač ne more biti.

Sirskemu beguncu Khaledu iraški prijatelj svetuje, naj se smeji. (Foto: arhiv Kinodvora)