Alan Street je eden največjih poznavalcev zvončkov v Veliki Britaniji. Pretekli konec tedna je bil v Ljubljani na Festivalu zvončkov v Botaničnem vrtu. Na njegovo veliko razočaranje je prišel ob nepravem času: namesto da bi v začetku marca pod drevesi Botaničnega vrta zagledal tisoče zvončkov, je bil vrt bel zaradi snega. »Tudi v Angliji je bilo letos vse narobe in je zdaj, ko bi morali cveteti zvončki, sneg in hlad,« je potarnal in dodal: »Zvončki so odporne rastline. Zacvetijo takrat, ko se jim zazdi, da morajo zacveteti. Če jih pri tem preseneti hlad, se bo proces ustavil in si bodo potem, ko bo spet topleje, opomogli. Vemo, da se podnebje spreminja in tudi zvončki se bodo morali prilagoditi.«
Tako je bil letošnji vrhunec sezone za ljubitelje zvončkov oziroma galantofile malce okrnjen. Kar pa ne pomeni, da bo zanimanje za zvončke usahnilo. Nasprotno, trenutno je na vrhuncu. »Tako kot je bila v 17. stoletju tulipomanija, je zdaj galantofilija. Začela se je v Veliki Britaniji in se je razširila tudi v Evropo, najbolj v Nemčijo in na Dansko,« je navdušence opisal Street. Navdušenje se je začelo konec devetdesetih let. »Prva knjiga o zvončkih v angleškem jeziku je bila objavljena leta 1956, nato pa vse do konca devetdesetih let ni bilo niti ene knjige o zvončkih. Leta 1999 je Aaron Davis objavil monografijo o naturaliziranih zvončkih, ki je nastala iz njegovega doktorata. Čez nekaj let je izšlo še nekaj knjig in to je bilo dovolj, da so se ljudje začeli zanimati za zvončke.« Pri tem je zanimivo, da v Angliji zvončki niso avtohtone rastline. »V naravi sicer rastejo, a so bili tja nasajeni, torej so na neki način naturalizirani.«
Z lupo po drugačne zvončke
Pri zvončkomaniji je zanimivo tudi to, da ljudje ne zbirajo kultivarjev, temveč različice, ki jih ustvari narava. »Nasprotno od tulipanov ali narcis tisoče različnih zvončkov niso vzgojili ljudje, temveč so nastali v naravi z naravnim križanjem. Ljudje so jih le opazili. Le v eni ali dveh vrtnarijah na svetu selekcionirajo zvončke za vzgojo, vse drugo je delo narave,« je razložil Street. Kar pomeni, da pravi zvončkofili s povečevali in svetilkami hodijo med cvetočimi zvončki ter iščejo tiste, ki so drugačni. »Na začetku ljubiteljske poti se večini zdi nenavadno, da obstaja dvojni zvonček. Potem pa spoznajo, da je še več različnih, in nenadoma so okuženi z zvončki.« Trenutno so najbolj cenjeni zvončki z rumenimi lisami. »Pravimo jim zlata dekleta. Ti cvetijo malo kasneje in so zelo redki. Če jih najdejo v naravi, jih lahko v rastlinjaku hitreje razmnožimo, recimo iz ene čebulice lahko v dveh letih dobimo dvajset čebulic.«
Njegova najpomembnejša najdba pa je zvonček, ki ga je poimenoval Midas. »Sprva ima zelene lise, ki pa se po nekaj dneh cvetenja spremenijo v rumene. Zato se mi zdi Midas primerno ime, saj izhaja iz grške mitologije in opisuje kralja, ki si je zaželel, da bi se vse, česar se dotakne, spremenilo v zlato.« Prvi tak zvonček je med cvetočimi zvončki v vrtnariji našel leta 2011. Potreboval je šest let, da ga je tako razmnožil. »Lani smo jih dali v prodajo in jih prodali v nekaj dneh. Cena je bila sto funtov za čebulico.«
Zvonček za bankirjevo dekle
To je povprečna cena posebne čebulice zvončka. Ljubiteljem se ne zdi nič nenavadnega, če za čebulico plačajo petdeset funtov. »Pred leti so denimo pri nas kupili čebulico za deset funtov, zdaj pa enake čebulice na Ebayu prodajajo po sto funtov.« Najvišja cena za čebulico zvončka pa je še precej višja – 1750 funtov. »Šlo je za marketinški trik – čebulico so pred dvema letoma prodajali na Ebayu na valentinovo s sloganom, da lahko ta posebni zvonček dobi ime po vaši ljubezni. Čebulico je kupil neki bankir za svoje dekle in zvonček seveda poimenoval po njej. Od tedaj o tem zvončku nihče ni več slišal ali ga videl. Moram poslati svoje vohune, da izvemo, kaj se je zgodilo z najdražjim zvončkom,« se je pošalil.
5000 vrst zvončka
Alan Street se je z zvončki srečal že v otroštvu. Odraščal je na jugu Anglije, nedaleč od Oxforda. »V naši vasi je veliko naravnih izvirov. Tako so se ob cerkvi zelo razrasli zvončki, ki so bili tam nasajeni pred več kot sto leti. Že kot otroku so mi bili všeč, zato sem vikarja prosil, ali jih lahko nekaj prenesem na naš vrt. Tako se je začelo. Ko sem končal študij hortikulture, sem se leta 1979 zaposlil v isti vrtnariji, kjer še vedno delam, zvončki pa so postali del mojega dela,« je razložil. V vrtnariji Avon Bulbs imajo 500 vrst zvončkov. »Ocenjujejo, da je bilo še pred nekaj leti le okoli 500 različnih kultivarjev zvončkov, zdaj jih je več kot 5000. Kar je, če vprašate mene, popolna norost. Nekateri se med seboj razlikujejo v tako majhnih podrobnostih, da jih res lahko opazijo le največji poznavalci. Povprečen zvončkofil ima okoli 150 različnih zvončkov, bolj resni okoli 500. Del manije pa je tudi to, da veliko zbiralcev le zbira imena, ne da bi sploh pogledali cvetlice. To je seveda dobro za vrtnarije, ki proizvajajo vsa ta nova imena, a na dolgi rok se vsi ti različni zvončki ne bodo ohranili.« Problem je tudi v tem, da ne obstaja centralni register vrst zvončkov. »Res se ne ve, ali so vsa imena res nove vrste zvončkov.«
To pa ne pomeni, da bo zvončkomanija kmalu usahnila. »Zvončkomanija je zdaj na vrhuncu. Menim, da bo v prihodnjih letih zanimanje malce upadlo, usahnilo pa ne bo,« je prepričan Alan Street. In če vas bo res zagrabilo, je najbolje, da zvončke zasadite konec marca, po končanem cvetenju, ko so še v zeleni fazi. Najhitreje se primejo zvončki, ki so bili v vrtnarijah zasajeni v lončke. Čebulice sicer lahko sadite avgusta, toda v vrtnarijah jih je težko najti, saj ne smejo biti dolgo časa zunaj zemlje.
