Čeprav je letošnja zima precej skopa s snegom, so travniki ljubljanskega Botaničnega vrta te dni že skoraj povsem pobeljeni. A ne zaradi kakšne nove snežne pošiljke, na plan so namreč že pokukali prvi zvončki. Ravno ob pravem času, saj se je v botaničnem vrtu včeraj začel tridnevni Festival zvončkov, posvečen navadnemu malemu zvončku, edini vrsti iz rodu malega zvončka, ki raste v Sloveniji.
Za nekaj lončkov skoraj dva tisočaka
»V rodu malih zvončkov je sicer opisanih kar devetnajst vrst in te vrste se v tujini med seboj tudi križajo. Ker pri nas raste zgolj ena vrsta, pa to pomeni, da ni križancev in zato so slovenski zvončki izven naših meja zelo cenjeni in v tujini dosegajo visoko ceno. Kupujejo jih Angleži, Nemci, tudi Nizozemci,« pojasnjuje vodja botaničnega vrta Jože Bavcon. Na Prešernov dan je tako na primer navdušena obiskovalka iz Stuttgarta kupila nekaj lončkov in zanje odštela skoraj dva tisočaka. »Svoj nakup je opisala kot 'zaklad iz Slovenije',« se ponosno spominja sogovornik, ki je prvi zvonček na svojem vrtičku zasadil že kot osnovnošolec, preučevanju teh belih znanilcev pomladi pa je ostal zvest vse do danes.
In ker so slovenski zvončki ime naše države že ponesli v svet, so se v botaničnem vrtu odločili, da ta »zaklad, ki raste pred našim pragom«, podrobneje predstavijo tudi domačemu občinstvu. Obiskovalci festivala so si že včeraj lahko ogledali zbirko zvončkov botaničnega vrta, prisluhnili predavanju o zvončkih v Ljubljani in drugod po Sloveniji, danes pa se med drugim lahko udeležijo otroške delavnice in ekskurzije po ljubljanskih rastiščih navadnega malega zvončka.
Od rumenoglavega do albino zvončka
»Čebulic zvončkov v naravi ne smemo izkopavati, ker so zaščiteni. Se je pa ohranila tradicija nabiranja, saj se nekateri še vedno radi vrnejo na rastišča, kjer so še kot otroci nabirali zvončke, in si odtrgajo nekaj cvetov. A včasih so bile hiše hladne in šopki so zato dolgo krasili prostore, medtem ko danes zvončki zaradi centralnega ogrevanja ovenijo prej. Zato mora vsak zase presoditi, ali bo zvončke nabral ali jih raje občudoval v naravi,« je številna skupinica, ki se je včeraj kljub nekoliko bolj kislem vremenu udeležila predstavitve zbirke zvončkov v botaničnem vrtu, z zanimanjem prisluhnila pojasnilom sodelavke vrta Nine Werbole.
Čeprav so bili majhni cvetovi v skrbno zloženih črnih lončkih, med katerimi so se sprehodili obiskovalci, na prvi pogled laiku videti drug drugemu enaki, pa Bavcon opozarja, da se cvetovi med seboj razlikujejo. »Tako kot smo si ljudje različni, tako se med seboj razlikujejo tudi zvončki, a jim teh razlik, tako kot tudi ljudem, včasih ne dopustimo. Mislimo, da je smreka samo smreka in zvonček samo zvonček. Treba se je skloniti k cvetu, vsak pripoveduje svojo zgodbo.« V botaničnem vrtu namreč hranijo od šestdeset do sto različnih sort navadnega malega zvončka in čeprav ob nežnih cvetovih zvončaste oblike večina najprej pomisli na pobeljene travnike, vse različice niso povsem bele. Nekateri zvončki so rumenoglavi, pri nekaterih so na cvetnih listih vidne zelene lise, rastejo pa tudi albino zvončki, ki so popolnoma beli. »Veljajo za redkost, tudi sam sem ga v naravi iskal več let in našel šele pred petimi leti,« dodaja Bavcon.
Zelenkaste lise za zeleno prestolnico
Prav povsem beli zvončki so tisti, ki najbolj očarajo angleškega strokovnjaka Johna M. Grimshawa, enega od predavateljev na ljubljanskem festivalu. »V Angliji ni tolikšne raznolikosti, medtem ko je v Sloveniji spekter različic navadnega malega zvončka res velik. Od majhnih in velikih cvetov, do takšnih, ki so zelenkasto obarvani,« je nad slovenskimi zvončki navdušen strokovnjak. In to čeprav imajo zvončki tudi na Otoku bogato tradicijo, ki sega stoletja v zgodovino. »S čebulicami so se na primer domov vračali vojaki v času krimskih vojn, v viktorijanski dobi so si cvetlice dekleta zatikala za dekolte,« nekaj zanimivosti opiše Bavcon.
Čeprav so albino zvončki tisti, ki so med najbolj redkimi, pa bo letos v ljubljanskem botaničnem vrtu največ pozornosti najverjetneje usmerjene v eno od različic z zeleno obarvanimi cvetnimi listi. »Že leta 2008 smo slutili, da bo Ljubljana nekoč postala zelena prestolnica,« z nasmeškom pove Bavcon. Takrat je namreč v okolici prestolnice našel različico zvončka, ki je zeleno obarvan, sorta pa danes nosi ime glavnega mesta. »Zvonček Ljubljana je srednje zgodnja sorta, ki zacveti konec februarja, če so zime mrzle, šele marca. Sorta se je izkazala za zahtevno, saj v preteklih letih ni vedno zacvetela, vendar v letu zelene prestolnice lepo cveti,« še nekoliko v šali zaključi Bavcon.
