»Težavo smo zaznale predvsem v tem, da se ljudje ne čutijo del okolja, v katerem živijo. Posameznik bo bolj pripravljen skrbeti zanj, če bo čutil pripadnost. Pri tem je okolje mišljeno širše, okolje so namreč tudi ljudje,« sta poudarili Tina Spruk in Anja Manja Segulin, dve od štirih strokovnjakinj terenskega dela iz projekta Človekinje, ki jih je Mestna občina Ljubljana leta 2015 pozvala k izvedbi kampanje proti vandalizmu Človek, čuvaj svoje mesto, samo eno imaš.
Ljudi najbolj motijo smeti in ogorki
Že na začetku projekta je bilo jasno, da je pred kakršnimi koli aktivnostmi treba narediti raziskavo stanja na terenu. »Obiskale smo lokacije z objekti v lasti Mestne občine Ljubljana, ki so bile po podatkih zavarovalnice najbolj problematične. Na seznamu so bila predvsem osnovnošolska igrišča. Po pogovoru z lokalnim prebivalstvom pa smo ugotovile, da sami ne zaznavajo, da bi bil njihov del Ljubljane kakor koli bolj problematičen od drugih,« razlaga Sprukova. »Poleg tega smo ugotavljale, da se kot vandalizem označuje tudi škoda, ki je nastala nenamerno kot posledica neke igre. Obrabo neke infrastrukture v zavarovalnici namreč zavedejo kot vandaliziran objekt,« dodaja Segulinova.
Prebivalci skupnosti, ki so jih Človekinje obiskale, so kot primere vandalizma najpogosteje omenjali smeti in ogorke, šele nato uničevanje bodisi infrastrukture na igrišču bodisi grafitiranje in kraje.
V Savskem naselju so sodelovale vse generacije
Glede na to, kako prebivalci dojemajo svoje okolje, bi lahko zaključili, da je bolj kot vandalizem zanje moteča onesnaženost okolice. Vzrok za zanemarjeno okolico strokovne delavke vidijo v tem, da posamezniki niso povezani z lokalno skupnostjo in se ne čutijo kot del okolja.
Nato so izbrale pet lokacij, za katere so ocenile, da zahtevajo njihovo prisotnost. Najuspešnejše so bile v Savskem naselju, kjer so delovale na Šerkovi ploščadi in na tamkajšnji osnovni šoli. Na Šerkovi ploščadi so skupaj z lokalnimi prebivalci uredile vrtičke, skrbele za infrastrukturo, se družile z njimi… Na šoli pa so organizirale delavnico barvanja črt nogometnega igrišča in sajenja trave. Prav tako so sodelovale pri pouku tehnike, kjer so iz starih majic skupaj z učenci spletle mrežo za gol. »Razloge za takšen uspeh je treba iskati tudi v situaciji pred našim vstopom. Mladinski delavci so bili tam prisotni že prej in tamkajšnji ljudje so njihovo vlogo že poznali. Me smo zgodbo tako le nagrajevale,« razlaga Sprukova in dodaja, da je vsaka nova delovna akcija pritegnila več ljudi. »Poleg mladih, ki so naša ciljna skupina, so sodelovali tako otroci kot njihovi stari starši. Zelo smo vesele, da smo s svojim delom pritegnile vse generacije skupnosti.«
»Nam zelo ljub teren so tudi Celovški dvori, kjer se je izkazalo, da so potrebe po tovrstnem delu zelo velike. Arhitekturno gledano je stanovanjska soseska precej zaprtega tipa in na razmeroma majhnem prostoru sobiva zelo veliko ljudi. Zunanje površine, kjer se dnevno zadržujejo otroci, mladostniki in mladi, so urejene predvsem za mlajše otroke, eno košarkarsko igrišče pa ne zadovoljuje vseh drugih potreb. Poleg tega je socialna struktura izjemno pestra, zaradi česar so odnosi nekoliko bolj zapleteni,« pravi Segulinova in dodaja, da so tam delale še z nekaterimi drugimi organizacijami, s katerimi so se povezale v Partnerstvo za Celovške dvore.
Pri svojem delu si pomagajo tudi z mobilnim centrom. »Kombi napolnimo z igrami ter drugimi rekviziti za kakovostno preživljanje prostega časa in gremo tja, kjer so za to potrebe. Gre za to, da tisto, kar sicer ponuja mladinski center, prenesemo na ulico.«
Svoje izkušnje želijo prenesti širše
S koncem letošnjega koledarskega leta se njihov projekt končuje. Pred tem pa bodo Človekinje s prihodom toplejšega vremena na nekaterih dosedanjih lokacijah še zadnjič v okviru tega projekta tkale vezi med posamezniki in lokalno skupnostjo. Povedale so, da bodo letos obiskale tudi novo lokacijo. Trenutno so v fazi navezovanja stikov z lokalnimi prebivalci, a kot obljubljajo, bodo lokacijo v kratkem razkrile prek facebooka.
Svoje nekajletne izkušnje, ki so jih sprva nabirale pri delu v okvirju projekta Mlada ulica, pa želijo prenesti tudi v druge mladinske organizacije. »Kaj konkretno bomo delale, še nismo dorekle. Zagrabiti bo treba novo priložnost. Naš cilj je predvsem, da se mladinsko delo v Sloveniji bolj uveljavi,« za konec povesta Segulinova in Sprukova.
