Suh zrak spodbudi nastanek dermatoloških težav, suši sluznico, vpliva na imunski sistem in tako širše predstavlja tudi večje tveganje za okužbe dihal. Pogosti simptomi so suha koža na dlaneh, utrujene in pekoče oči, poslabšanje dihalnih obolenj. Vplive suhega zraka učinkovito omilimo z vzdrževanjem relativne zračne vlage med 40 in 60 odstotki, kar lahko dosežemo z namenskimi vlažilniki in nekaterimi alternativnimi ukrepi.
Vlažilniki imajo prednosti in slabosti
Vlažilniki so najhitrejši način za dvig relativne zračne vlage. Poznamo tri skupine vlažilnikov – kasetne, ultrazvočne in toplotne. Vsi imajo svoje prednosti in slabosti. Kasetni postopoma hlapijo vodo in izparevanje je v primerjavi z drugimi principi manjše in počasnejše. Zaradi tega so osnovni modeli primerni za manjša stanovanja, a tudi najmanjši kasetni vlažilniki imajo to prednost, da zraka ne morejo navlažiti prek optimalne vrednosti. Ko se zračna vlaga dviguje, se izhlapevanje postopoma upočasnjuje. Tudi ultrazvočni in toplotni vlažilniki lahko omogočajo samodejni izklop ob določeni zračni vlagi, a gre za nestandardni dodatek.
Potratni uparjevalniki
Toplotni vlažilniki na izparevanje v zrak spuščajo prepoznavno paro. Običajno paro razpihujejo z vgrajenim ventilatorjem, zaradi česar ta ni prevroča, še vedno pa v prostor spustijo nekaj toplote. Njihova glavna hiba je energijska potratnost, saj gre za nekakšne električne grelnike, ki v običajnem osemurnem ciklu delovanja skozi kurilno sezono porabijo nezanemarljivo količino električne energije. Vendar pa za toplotne vlažilnike velja, da so zaradi segrevanja vode bolj odporni proti razvoju bakterij in plesni. Voda v »hladnih« vlažilnikih je namreč tem pojavom bolj izpostavljena in zahteva rednejše čiščenje.
Vodni kamen v zraku
Ultrazvočni vlažilniki vlažijo učinkovito in porabijo malo elektrike. Med ultrazvočnimi vlažilniki najdemo najtišje modele, ki ne motijo niti pri nočnem delovanju v spalnici. Hladna meglica je nežna, a skupaj z vlago spuščajo v zrak tudi vodni kamen. V okolici vlažilnika se v nekaj urah pojavi značilna bela zaprašenost, ki ne vpliva na kakovost zraka, a je precej neprijetna. Prah zlahka očistimo, pojav pa učinkovito preprečimo z uporabo destilirane vode.
Na vlažnost vpliva tudi sprememba navad
Vlažilniki vlago v prostor vnašajo relativno hitro, saj se zmogljivosti različnih modelov navadno gibljejo med 200 in 500 grami vodne pare na uro. V enem dnevu v zrak zlahka sprostimo več litrov vode, kar je dovolj za občuten dvig relativne zračne vlage. Obstajajo številne alternativne tehnike za vlaženje zraka, s katerimi težko dosežemo učinkovitost vlažilnikov, jih pa priporočamo kot prvi korak v boju proti izsušenemu zraku. Na radiatorje lahko obesimo posode z vodo, nanje polagamo vlažne krpe, v stanovanju sušimo perilo, k bolj vlažnemu zraku prispevajo tudi zelene sobne rastline.
Na vlago vpliva tudi temperatura zraka, saj lahko zračna masa v prostoru pri neki temperaturi sprejme samo določeno mero vode. Zrak, ki ima pri temperaturi 0 °C kar 80-odstotno relativno vlažnost, ima približno tolikšno absolutno vsebnost vlage (okrog štiri grame na kubični meter) kot zrak, ki ima pri 22 °C 20-odstotno vlažnost. Zato lahko skozi okno opazujemo meglo, ko pa ta skrajno vlažen zrak pride v notranjost in se segreje, mu relativna vlažnost močno pade. Namen zimskega zračenja je zato zagotavljanje svežega zraka, ni pa to način za zvišanje zračne vlage. Za kakovosten zrak je torej precej pomembna zmernost – zmerno zračenje, zmerno ogrevanje in s tem tudi zmerno vlaženje.
