»Trio Vihar je bil najboljši bend tistega časa. Nihče ne ve zanj, ampak takrat so imeli zvok, kakršnega ni imel nihče. Oni so bili resnično rock. Drugi so bili zgolj beat,« je pred časom obujal spomine na svoje prve izkušnje Peter Mlakar, filozof, artist in veteran subkulturnosti, ki pomni tako hipijevske, punkerske kot postpunkerske čase.
Leta po 1968. so bila prelomna tudi za slovensko zabavno glasbo. Čeravno je jazz glasba takoj po vojni imela status tujka in so ljudje, kot je bil Bojan Adamič, vložili veliko energije za njegovo afirmacijo, šele po letu 1969, torej po ustanovitvi Radia Študent, lahko govorimo o pojavu alternativne scene pri nas. Tedaj se ji sicer ni reklo alternativa, temveč underground. Naziv alternativa neposredno pripada kasnejši fazi, torej punku in novemu valu, v principu pa je šlo za to. Namreč, Radio Študent je imel tudi snemalno tehniko, s katero so leta 1976 v Zagrebu na skrivaj posneli cel koncert Rolling Stones. Predvsem pa je underground trio Vihar leta 1969 prav s tehniko Radia Študent posnel nekaj zadev. Ali so to prvi posnetki, ki so nastali zunaj studiev osrednje RTV in jih zato lahko razumemo kot prve neodvisne posnetke pri nas, je težko trditi, zagotovo pa so eni prvih. Na žalost ni znano, ali jih še kdo hrani.
Progresivni »blue note«
Aleš Strajnar, kitarist tria Vihar, pravi da jih nima. Strajnar je pozneje postal skladatelj tako klasične kot zabavne glasbe. Njegov najbolj znan napev je Dan neskončnih sanj, komad s slovenske popevke 1980. A leta 1969 je menil drugače: »V času Viharjev mi je šla slovenska glasba oziroma to, kar se je razumelo pod slovensko popevko, na živce. Deset let pozneje sem na njej sodeloval, a na začetku je bilo pa tako. Vihar smo se razumeli kot underground, navezani smo bili na Hendrixa, čeprav mi nismo eksperimentirali z mamili. Zavedal sem se, da smo drugačni in kreativni.«
Pozneje so se pojavile podobne zasedbe. Oko, trio Pavleta Kavca, je značilen in nemara najbolj znan bend iz tega preloma. Ko je slovenska zabavna glasba začela raziskovati blues. »Črpali smo iz bluesa, ki sem ga prvič slišal v disko klubu v stolpu na gradu. Tam sem prvič slišal Muddyja Watersa. Po tistem obisku sem začel igrati blues, njegova prvina pa so 'blue notes'. Te 'blue notes' sem igral z zategovanjem strun v isti legi za četrt tona navzgor. Tako sem na kitari dobil paleto tonov, ki jih na klavirju ni. Milan Ferlež, moj učitelj, je seveda znal zaigrati 'blue notes', vendar pa nikdar javno, medtem ko sem jih jaz imel v vsakem komadu.«
Razlog, da je »blue note« v naših krajih in sploh v tistih časih pomenil progresivo, ni zgolj strogo glasbene narave. Ne gre samo zato, da v tradicionalni slovenski glasbi ni »blue note«, ampak tudi, da zapadanje vanj ni bilo in še vedno ni priporočljivo. To lahko najbolj jedrnato argumentiramo z dejstvom, da v slovenščini izraz »bluziti« pomeni psovko. A količina bluesa je ne nazadnje ključna ločnica med The Beatles in The Rolling Stones. The Beatles, sploh v prvi fazi, ga niso imeli veliko, Rolling Stones so se na njem utemeljili.
Glasba šla, besedila ne
A glasbeni inštrumenti so nevtralni pripomočki. Ob določenem prijemu zvenijo podobno kjer koli. V Afriki, Sibiriji ali Sloveniji. Zato je bolj težavno kot na inštrumentu »blue note« poiskati v glasu. Sploh v glasu, ki poje v slovenščini. Pevec, katerega vokal pooseblja prelamljanje konca šestdesetih let v sedemdeseta oziroma levitve beat obdobja v rock, je Janez Bončina - Benč. Podobno kot Strajnar je letnik 1947 in oba sta bila člana Mladih levov, v tistem času ene najmočnejših slovenskih zasedb, ki je igrala r'n'b oziroma soul in je tudi nastopila na zabavi po koncertu Blood Sweat&Tears v Hali Tivoli junija 1970. »Mladi levi so že mejili na rock oziroma so bili soul, vendar so izšli iz jazza in dixielanda, sam pa iz rocka. Bili so dovzetni za črno glasbo. Ko sem prišel k njim, sem bil od njih mlajši približno pet let, kar je bilo tedaj veliko. Veliko smo razpravljali. Zastavljati slovenščino skozi blues je dostikrat hec. Ko tipično slovensko pesem poskusiš prestaviti v blues, zna izpasti nasilno. In to se je pogosto dogajalo. Beat je bil bolj pisan na kožo Slovencem. Naša glasba je v bistvu durovska. Komad Mirno desno si podala, kar je Kosovelovo besedilo, je eden prvih blues poskusov pri nas. Besedila so bila nasploh problem. Enkrat je v Opatiji k meni pristopil Arsen Dedić in dejal: »Fantje, super zvenite, kaj pa besedila?! Kot da vam ni jasno, da je to 80 odstotkov uspešnosti skladbe.« Problem je bil tudi v tem, da pesniki niso dovolili, da bi jim premetavali besede, sleng se pa še ni uporabljal. To je začel pozneje Pero Lovšin,« pripoveduje Bončina.
Kitare in ojačevalci
Prehod iz enega obdobja v drugo je bil tudi povsem tehnološki. Beat ansambli, kjer je bila glasbena podlaga izrazito podrejena vokalom in večglasjem, so uporabljali čistejše kitarske zvoke. In temu primerne ojačevalce. Prvi bend, za katerega se Bončina spomni, da je imel ojačevalec znamke Marshall, je bil Sinovi, v katerem je igral Drago Della Bernardina, tiste čase prva kitarska roka dežele, obenem pa tudi Borč Bele, poznejši ustanovitelj Buldožerjev. A hrupnejšo opremo je imel tudi Vihar. »Po WEM-ojačevalce smo šli s kombijem v London,« se spominja Strajnar, ki je bil v začetnih pogajanjih tudi v igri za kitarista pri Buldožerjih. O Marshallu ima Bončina bolečo zgodbo: »Ko sem videl, da ga uporablja Hendrix, sem pridobil Marshallov kitarski efekt, ki se mi je pa pokvaril. Nesel sem ga na Jožefa Stefana, ker sem poznal tam neke ljudi, da mi ga popravijo, in res osupljivo boleče spoznanje je bilo, ko so mi razkrili, da so bila vezja v njem od naše Iskre.«
Začetek sedemdesetih je bil nenavadna situacija. Znotraj partije so se bili frakcijski boji, v civilni sferi pa sta vznikali alternativa in zasebna iniciativa. V začetku sedemdesetih je začel delovati studio Akademik, v katerem so prvo ploščo ne nazadnje posneli Bijelo dugme. In Odpotovanja iz leta 1973, ki velja za prvo neodvisno ploščo v Jugoslaviji, je Tomaž Pengov posnel na domačem stranišču, izdala jo je pa leta 1972 ustanovljena založba ŠKUC, kar je prav tako bila posledica študentskih protestov.
