Najdene risbe Zorana Mušiča, ki jih je v hrambo dobil tržaški muzej Revoltella, zdaj pa so na ogled pod naslovom Osteklenele oči, niso ilustracije ali dokumenti, čeprav naj bi skrivnostnemu darovalcu v arhiv zveze italijanskih partizanov nekje okoli leta 1950 pomagale do pokojnine. Risbe iz Dachaua so podobe pomiritve, sprejemanja, saj na njih ne vidimo le izsušenih trupel, temveč človeka, ki ga poosebljata poudarjen obraz in splovilo. Na eni risbi z naslovom Osteklenele oči je to človek z vdrtimi očmi in globokimi podočnjaki s praznim in prestrašenim pogledom. Na drugi risbi dveh trupel, z glavama obrnjenima druga k drugi, z naslovom Še malo pomenka, pa je lastno muko umetnik omehčal s črnim humorjem. Večino risb je Mušič izgubil in jih neposredno po vojni iskal prek oglasov. Po tem pa je dolgo molčal, dokler ni potlačeno vzniknilo v ciklu Nismo poslednji, katerega predhodnik so prav te risbe.
Po razstavi nas vodi Mušičev glas iz dokumentarca ob njegovi devetdesetletnici, ko se je spominjal dogodkov iz Dachaua. Iz njegovih ust prihaja pretresljiva pripoved o drhtečih kupih mrličev, ki so ponoči, ko je nanje zapadel sneg, utihnili in jih zdaj gledalec lahko poišče na risbi, ob tem pa čez njo ugleda še fotografijo kupa mrličev, ki jo je posnel ameriški fotograf po osvoboditvi. Te tri komponente igrajo notranjo igro in gledalcu omogočijo, da teh 24 originalnih risb, podpisanih in datiranih z letnico 1945, ne pozabi. Razvrščene so v istem zaporedju, kot so bile najdene, na razstavi so na kovinski plošči in na robovih zaščitene z japonskim papirjem, ki preprečuje stik s steklom. V Trstu bodo na ogled dva meseca, do 2. aprila, kolikor jim po oceni strokovnjakov ne bo škodilo, potem pa gredo nazaj v suho temo, kjer so bile zadnjih 65 let.
Trst se razvija v turistično mesto in takšna najdba, ki je zbudila veliko zanimanje medijev v Italiji, bo še prispevala k prepoznavnosti mesta kulture, v katerem pa se žal ponovno prebuja fašistični duh.
Kustosinja razstave in direktorica tržaških muzejev Laura Carlini Fanfogna je k pripravi razstave pritegnila Andreja Smrekarja iz Narodne galerije, kjer domuje nova zbirka Mušičevih del, in Marka Jenka iz Moderne galerije, ki je zaslužna, da je prepoznavnost Mušiča v šestdesetih letih iz tujine pripeljala nazaj v Slovenijo in mu tudi priredila izjemno retrospektivo leta 2012. Obe umetnostni inštituciji pa, namesto da bi sodelovali in se dopolnjevali, silita vsaka k sebi in gojita nezdravo zamero. Upajmo, da se bosta pobotali do prihodnjega leta, ko bo tudi Slovenija sodelovala pri veliki retrospektivi Zorana Mušiča v Muzeju Leopold na Dunaju. Morda pa se bodo tam znašle tudi najdene risbe iz Dachaua.
