Matej Rajk, glavni akter dokumentarnega filma Družina:»Rok se je vedno najprej pokazal kot človek, šele potem pa kot režiser«

Da, zelo malo razmišljam o tem, kaj bo jutri, in za zdaj funkcionira.

Nekoliko se mi je spremenilo že med snemanjem filma, po filmu pa definitivno. Na bolje. Od tega, da sem dobil službo, do tega, da sem opravil izpit za avto, ki so mi ga pozneje sicer vzeli zaradi prometnih prekrškov. Zdaj se v službi dogovarjam še o napredovanju, dobra stran tega, da so mi vzeli vozniško, pa je, da sem, ko sem šel delat izpit za motor, spoznal svojo trenutno partnerico.

Če po naključju naletim nanj, ga preletim, svojih pa ne berem.

Tega se je odvadil. Imela sva obdobje, v katerem sva bila na smrt skregana, ker je preveč delil svoje mnenje. Po smrti očeta mi je začel govoriti, naj se vzamem v roke, najdem službo in neham misliti na igrice, jaz pa sem si kot 18-letni smrkavec mislil, kaj boš ti meni govoril, in sva se skregala. Zdaj vidim, da mi je hotel dobro. Mogoče sem to videl tudi takrat, ampak bolj kot vse drugo mi je to šlo na živce in sva se takrat razšla. Nato je spet stopil v stik z mano, ko je bila Barbara noseča.

V zelo dobrih. Kar precej sva hodila skupaj po projekcijah. Kolikor mi je dovolil šef…

Šef je film videl zadnjič v Črnomlju in je bil malo šokiran, to se mu je videlo, mi je pa ponudil pomoč.

Pri sodelavcih sem opazil, da so bili prvi dan vsi šokirani in nihče ni pričakoval česa takšnega. Naslednji dan, ko sem prišel v službo, je bila na sestanku, ki ga imamo vedno pred začetkom službe, samo debata o filmu, ne pa o delu.

Kdo vpraša, ali je to igrano, največ vprašanj je o tem, ali še vidim Nio, pogosto pa me vprašajo tudi, ali sva še vedno skupaj z Eli.

Je ne vidim. Zdaj je že tri leta, odkar sem jo videl zadnjič.

Ne. Najtežje mi je bilo, ko sem šel zadnjič s kolegicami gledat film in so potem planile name z vprašanji o Nii. Takrat mi je bilo težko, drugače pa mi ni težko govoriti tem. Vem, zakaj sem se tako odločil, takrat je bilo tako najbolje za oba. Nekateri to vidijo čisto drugače, nekateri me spljuvajo, drugi mi izražajo podporo, tretji si mislijo, kakšen kreten sem. Če tega ne doživiš, ne moreš obsojati. Danes ne bi naredil ničesar drugače, če bi bilo tako, kot je bilo takrat.

Ne toliko. Bolj jih zanimam jaz.

Ja, večinoma sem doma.

Hiša je stara, denarja vmes ni bilo, ker se prej delal za minimalno plačo v proizvodnji in smo si lahko privoščili le kaj več za hrano, zdaj pa bo čez približno mesec dni stekla akcija Rdečega križa, v kateri bomo začeli obnavljati celotno prvo nadstropje hiše. Načrtujem, da si bom uredil še svoje nadstropje, ko bodo končali obnovo. Streho sem zamenjal že predlani, ko mi jo je za pol cene priskrbel obrtnik Boštjan Ivanoša.

Spomnim se gospe, ki je po topliški projekciji, po kateri smo imeli pogovor z gledalci, vstala in dejala, da je mojega očeta zelo dobro poznala in da je vedela, da je v družini problem, a se ni zavedala, da je tako težko. Nikoli nisem tarnal in smo bili zadovoljni s tem, kar je bilo. Tudi ko je k nam prišla predstavnica Rdečega križa iz okrajnega združenja v Dolenjskih Toplicah, me je vprašala, zakaj nismo nič rekli, da kaj potrebujemo. Ampak sam sem mislil, da mogoče kdo to pomoč potrebuje bolj kot mi. Stvari so se začele premikati že lani, ko sem zamenjal streho, in tudi če se prostovoljka Rdečega križa in moja gimnazijska razredničarka Nuša Rustja ne bi odločila za to akcijo, bi šlo skozi, le da bi trajalo več let.

Ja. Presenetila nas je zadnja projekcija v Črnomlju, kjer smo zbrali največ prostovoljnih prispevkov, za kar sem hvaležen tudi Roku, ker vem, da je v to vložil veliko svoje energije in bi lahko imel dosti več od tega, kot ima.

O, ja. Jezen je name, vsaj bil je; ne vem, ali je še, ker nisem nič naredil. Vsak njegov predlog sem preslišal. Slišan je bil, uslišan pa ne. Lahko rečem, da bi bila, če bi upošteval dobrih 70 odstotkov predlogov, situacija zdaj boljša. Zagotovo bi še vedno imel vozniško dovoljenje, mogoče bi ostalo malo več denarja. Zadnjič sva z dekletom seštevala moje prometne kazni, ki jih je bilo za približno dva tisoč evrov, s tem, da sem dve kazni oddelal z družbenokoristnim delom, nekaj pa sem moral plačati iz lastnega žepa.

Ja, tam uboga vzgojitelje, doma pa se skregava. Saj kaj naredi tudi doma, ampak je potrebno veliko prepričevanja. Pogruntal sem, da ga motivirajo denar, pice, čokolada in kokakola.

Z mamo je zadnja dva, tri mesece precej bolje kot prej, posebno po tem, ko je slišala za akcijo Rdečega križa. Dosti bolj vesela je, kot je bila prej.

Ko je prvič prišel k nam, sem se samo obrnil in šel v sobo na računalnik in v svoj svet. Potem pa je nekoč prišel do mene in sem mu razkazal, kaj počnem. Pokazal je zanimanje in se v prvi vrsti pokazal kot človek, ki želi pomagati. Nikoli ni dajal občutka, da mora nekaj nujno posneti. Ko je prišlo do kakšne situacije, je ugasnil kamero in pristopil. Nekoč nam je zagorel dimnik in poklical sem gasilce, Rok pa je prišel pred njimi in pomagal. Vedno se je najprej pokazal kot človek, šele potem kot režiser, snemalec in vse drug. S tem se je prikupil vsem. V redu človek je, zelo.

Ne. Edino, kar me je motilo, je bilo to, da je rekel, da pride ob šestih, pa je prišel pet ur pozneje. Na to njegovo uro se pri njem nikoli nismo mogli navaditi. Kamera pa me ni nikoli motila. Na začetku me tako ali tako ni nihče vprašal za mnenje, ampak sem bil postavljen pred dejstvo. Mogoče pa so bili kdaj trenutki, ko sem zaradi kamere reagiral drugače.

Uspešno zgodbo. Ne sanjam. Živim za današnji in mogoče za naslednji dan. Če si narediš načrte za pol leta vnaprej, se bodo tako in tako podrli, če se danes odločiš, da boš šel jutri v Pariz, pa boš to verjetno izvedel. Vsaj jaz. Moja odlika je ta, da ko se za nekaj odločim, mora to biti takoj in tako potem je. Težko je razmišljati za naprej. Zagotovo si vsak želi neko dobro zgodbo, dobro službo, dva tisoč evrov plače, hišo na morju, ampak za marsikoga takšne sanje niso realne, tako da je treba znižati standarde.