Na sarajevskem filmskem festivalu lahko uživate le, če se že vnaprej odločite, da se ne boste preveč jezili. Letos poteka že triindvajsetič, festivalski direktor Mirsad Purivatra pa rad pove zgodbo o tem, kako je prvič potekal čisto neuradno, še med vojno, ko so med zračnimi napadi na mesto filme vrteli v zakloniščih, vstopnina za Sarajevčane pa je bila ena cigareta. Kljub veliki prepoznavnosti festivala, ki je tačas postal osrednji filmski dogodek v jugovzhodni Evropi, pa imajo pri organizaciji še vedno veliko težav.
Filmski jugovzhod
Nekaj čisto običajnega je, da s projekcijami filmov zamujajo – včasih samo pet, drugič dvajset, včasih tudi štirideset minut. Včasih podnapisi niso usklajeni s filmom, kar lahko gledalcu, ki ne govori jezika, popolnoma uniči ogled. Osebje je navadno precej neinformirano; nič nenavadnega ni, če ne vedo natančno, kaj se dogaja, in vas ne znajo usmeriti na pravo lokacijo.
Če vam uspe vse našteto spregledati, je lahko obisk sarajevskega festivala izjemna izkušnja. Mesto je živahno in zgodovinsko bogato, hrana izvrstna, nočno življenje pestro in filmi – ti so praviloma odlični. Morda je pri tem največkrat izjema prav tekmovalni program, ki je geografsko omejen na jugovzhodno Evropo in se zato v njem marsikdaj znajde kakšen film, ki ga ne odlikuje prav nič, razen da tekmovalnemu programu ustreza regijsko.
Resnični talci
To zagotovo ne velja za gruzijsko-rusko-poljski film Talci, ki je letos na sporedu v tekmovalnem programu igranih filmov. Nastal je po resničnih dogodkih: leta 1983 je skupina dvajsetletnikov v tedanji sovjetski Gruziji poskušala ugrabiti letalo, namenjeno v mesto Batumi, da bi pilota prisilili, da bi jih odpeljal v Turčijo. Skratka v najbližjo državo, ki ni bila del tedanjega vzhodnega bloka, saj je bilo meje nemogoče prečkati z avtom. Ugrabitev se je hudo ponesrečila, nekaj ljudi je umrlo, večino mladih nesojenih ugrabiteljev pa so obsodili na smrt – ne da bi staršem kdaj povedali, kje so njihovi otroci pokopani. Še več – od tedaj so jih strogo nadzorovali, posamezni tajni agenti pa so jim med zasliševanji celo namignili, da so njihovi otroci nekje še živi.
Režiser filma Rezo Gigineishvili se je za dogodek začel zanimati že kot otrok, ko je doma v kuhinji slišal pritajene pogovore med svojo mamo in mamo enega izmed ugrabiteljev letala. Talci so zato slogovno – predvsem vizualno – do zadnje podrobnosti dodelan film. Gruzija iz osemdesetih je v filmu namreč videti ne le kot iz drugega časa, temveč skoraj retro – če bi videli samo odlomek iz filma, bi zlahka sklepali, da gre za sodobne hipsterje, ki so se naključno znašli v vzhodni Evropi. Tudi pri fotografiji o realizmu ni sledi. Direktor fotografije Vladislav Opelyants se je namesto tega osredotočil na vizualno ugodje. In res – film je pravi užitek, navsezadnje tudi zato, ker je scenaristično in režijsko izpeljan tako spretno, da zanimanja zanj ne izgubimo niti za trenutek.
Kaj vse pomeni biti človek
Povsem drugačna je DružinaRoka Bička, ki ravno tako nastopa v tekmovalnem programu, le da v dokumentarnem sklopu. Gre za dolgo in težko pričakovan film, Biček je namreč več let spremljal Novomeščana Mateja Rajka in njegovo življenje v disfunkcionalni primarni družini in družinah njegovih partneric, in o njem pred leti posnel že kratki študentski observacijski dokumentarni film. V skoraj dvourni Družini poleg odlomkov iz Rajkove zgodnje mladosti spremljamo predvsem njegovo življenje po rojstvu hčere ter ločitev od partnerice in boj za pravico do obiskovanja otroka. Protagonistovo življenje odločilno zaznamuje okolje družine delavskega razreda in predvsem težko in zapleteno odraščanje v družini z duševno prizadetimi starši in bratom.
Težko bi trdili, da je protagonist Bičkovega filma klasičen junak v kakršnem koli smislu, saj se je nemogoče zares strinjati z vsemi njegovimi dejanji, pa vendar (tako kot drugi nastopajoči v filmu) s svojim pogumom, potrpežljivostjo, razumevanjem in predvsem presenetljivo zmožnostjo za ljubezen in toplino odločno kljubuje vsem stereotipom, povezanim s tem, da je vsak posameznik proizvod svojega okolja.
Matej Rajk je v filmu prikazan kot prizadeven oče, ljubeč brat in svobodomiseln moški. Biček ga snema z očitno naklonjenostjo, predvsem pa z izjemnim razumevanjem za to, kaj vse pomeni biti človek. Ganljivo poetiko najde v okolju, kjer bi to morda najmanj pričakovali. Zdi se torej, da je uspeh, ki ga je Biček v začetku tedna doživel na festivalu v Locarnu – za Družino je namreč prejel glavno nagrado v programskem sklopu teden kritike – popolnoma zaslužen.
