Mož, o katerem zadnje čase slišimo mnogo. Po svojem filmskem prvencu Razredni sovražnik je navdušil z novim filmom Družina, ki žanje številne uspehe tako na domačih kot tudi tujih festivalih. Rok Biček pravi, da se gimnazije spominja precej nostalgično in da vrnitev v naše šolske klopi ne bi bila težava. A se zaveda, da očala časa, skozi katera gleda na tedanje obdobje, precej spreminjajo dejansko sliko. Že med procesom ustvarjanja filma Razredni sovražnik, tudi posnetega na najstarejši gimnaziji z neprekinjenim delovanjem v Sloveniji, Gimnaziji Novo mesto, ki deluje že od davnega leta 1746, si je zastavljal vprašanje, kako se spominja srednješolskih let. Takrat je te spomine ozavestil, se soočil z njimi in jih postavil na svoje mesto.
Profesorica, ki je premešala karte Rokove usode
V gimnazijske klopi je sedel kot strasten naravoslovec, prepričan, da bo v življenju tesno povezan s fiziko ali kemijo. A neskončne možnosti, ki jih ponuja gimnazija, so spremenile njegov pogled na prihodnost. Tu je resnično spoznal del sebe, o katerem je prej obstajala le slutnja. V lepem spominu ima mnoge sošolce, še raje pa se spominja sošolk, o katerih pravi, da so bile prave lepotice.
Nekoč se je odzval na poziv profesorice slovenščine, ki je iskala nastopajoče na proslavi ob prazniku dneva boja proti okupatorju. Takrat je prvič javno interpretiral poezijo, in sicer pesem Srečanje Mateja Bora, ter se prvič pobliže seznanil z odrom. Takoj zatem se je vpisal v šolsko gledališko skupino in na eni od predstav zablestel v glavni vlogi.
Obiskoval je tudi filmski abonma, v katerem so si dijaki ogledali večinoma kvalitetno produkcijo umetniških filmov. Poleg abonmaja sta imela velik vpliv na njegov razvoj dojemanja filmske umetnosti tudi festival kratkega filma Sniff, ki je v tistem času deloval v Novem mestu, in fotografska delavnica Fotopub, ki je prav tako razširjala obzorja mladim. Naslednji korak je bila le še odločitev med filmom in igro. In kot pravi, odločitve nikakor ne obžaluje.
Del družbeno angažirane ekipe dijakov
Ko Roka vprašamo, kakšen je bil kot gimnazijec, odvrne: »To je bolj vprašanje za profesorje. Mislim pa, da precej uporniški.« Takrat je bil pomemben del življenja dijakov šolski radio, ki je zelo dihal z aktualnim časom. Dan po referendumu o vstopu Slovenije v Nato je ekipa radia v popolni tajnosti organizirala protestno akcijo. Izbrani dijaki so imeli nalogo, da pet minut pred koncem ure učitelja prosijo, da jih spusti iz razreda, ker da morajo na šolski radio. »Vsak dijak je imel v svoji torbi šop letakov z napisom 'Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni!', ki naj bi jih na poti do osrednjega stopnišča raztrosili po hodniku. Tako smo v manj kot minuti povsem neopazno celotno šolo zasuli z lističi, v naslednjem trenutku pa se je začel glavni odmor in dijaki so se usuli na hodnike.«
Rok je začetek odmora pričakal v radijski kabini, kamor je že čez minuto prihitela pomočnica ravnateljice in zahtevala pojasnila, medtem ko je razburjeno mahala z enim od lističev. Zahvaljujoč izkušnjam iz gledališke skupine mu jo je v petih minutah ostrega pregovarjanja uspelo prepričati, da z dogodkom nima nič in da se mu niti ne sanja, kdo bi lahko bil krivec. Ko jo je dokončno prepričal, si je čez rame zavihtel šolsko torbo, iz katere se je usul zajeten šop spornih lističev.
Kot pravi, je takrat še precej nejasno videl svojo prihodnost. »Edino, kar sem vedel, je, da želim delati z igralci, na filmu ali v gledališču. Kako bo to videti, pa si tedaj nisem znal predstavljati, in tudi če bi si, zagotovo ne bi bilo tako, kot je sedaj.«
Mentorica šole: Natalija Petakovič, Dnevnikova mentorica: Dragana Stanković
