»Moj dom so nebesa. Skozi ta svet samo potujem,« je rad govoril Billy Graham, najvplivnejši evangeličanski duhovnik, ki je v tem tednu odšel domov. Graham, ki se nikoli ni vpletal v spolne in finančne škandale, ampak je ostajal zvest svoji ženi in relativno skromen, je umrl v spanju, do stoletnice pa ga je ločilo le eno leto. »Preprosto iztrošil se je,« je povedal njegov osebni zdravnik. Bog, ki ga je poklical med sprehodom po golf igrišču in kateremu je služil od najstniških let, je bil do njega dober vse življenje, dokler ga v zadnjih letih niso začele mučiti različne bolezni, od raka na prostati do parkinsonove bolezni. Preživeli so ga sestra, 19 vnukov in pet otrok. Žena Ruth, s katero je bil poročen dobrih 65 let in je postala njegova tesna sodelavka, ga je zapustila pred 11 leti.
Otroci in vnuki pa niso Grahamova edina zapuščina. Napisal je skoraj 30 knjig, v evangeličanske vrste je pritegnil na tisoče novih članov, njegovim pridigam je od leta 1947 prisluhnilo več kot 215 milijonov ljudi v 185 državah po svetu ter še nekaj sto milijonov po televiziji. Na povabilo diktatorja Kim Il Sunga je pridigal celo v Pjongjangu v Severni Koreji, bil pa je tudi zaupnik in svetovalec večine ameriških predsednikov od Harryja S. Trumana dalje.
Prijatelj vseh predsednikov
Imeti Grahama za svojega prijatelja je bilo tako rekoč predsedniško pravilo v skoraj vseh 60 letih njegove pridigarske kariere. Dwight D. Eisenhower se je z njim posvetoval o rasnih vprašanjih, Lyndon B. Johnson je upošteval njegov nasvet, naj kot podpredsedniškega kandidata na volitve povede Huberta Humphreyja, igral je golf z Geraldom Fordom in pri njem agitiral za Nixonovo pomilostitev, ranjenemu Ronaldu Reaganu pa je ponujal tolažbo po poskusu atentata. Opravil je tudi molitev na predsedniški inavguraciji Billa Clintona, Barack Obama ga je obiskal na njegovem domu v Severni Karolini, George H. W. Bush ga je v Belo hišo povabil dan prej, preden je Amerika napadla Irak, njegov sin George W. Bush pa je priznal, da se je po sprehodu z Grahamom še kot mladenič resneje zavezal veri in opustil alkohol. »Ali sta si z Bogom dobra?« ga je vprašal Graham. »Ne, a bi rad, da bi bila,« je odgovoril Bush mlajši in kmalu potem nehal piti ter postal aktiven član evangeličanske cerkve.
A tako močno, kot je bil Graham – v dobrem in slabem – povezan z Richardom Nixonom, ni bil z nobenim predsednikom. Med drugim mu je na primer svetoval, kako naj premaga Johna F. Kennedyja, podprl pa ga je tudi v televizijskih oglasih v času predsedniške kampanje. A če je Graham afero Watergate kasneje lahko odpravil kot nekaj, česar se »nedolžno ni zavedal«, tega ni mogel storiti s svojimi antisemitskimi izjavami, ki jih je najprej zanikal, nato pa moral priznati, ko so leta 2002 v javnost pricurljali posnetki njegovega pogovora z Nixonom. »Veliko Judov je mojih velikih prijateljev. Obletavajo me in so z menoj prijazni, ker vedo, da sem prijatelj Izraela. Ne vedo pa, kaj si resnično mislim o tem, kaj delajo tej državi,« je takrat govoril Nixonu in dodal, da je judovsko skupnost treba zlomiti ali pa bo država splavala po odtoku.
Osebni evangelizem na masovni ravni
Posipanje s pepelom in srečanja z judovskimi voditelji so njegovo ime rehabilitirala, čeprav se potem ni več vmešaval v politiko, kesanje pa je bilo tudi glavna tema njegovih pridig, v katerih je svoje poslušalce pozival, naj sprejmejo Jezusa in se znova rodijo. »Recite da Odrešitelju danes in v trenutku boste občutili uteho, kakršne niste čutili še nikoli.« Enostavnost njegovih pridig, ki so mu jo očitali nekateri, je vseeno ali prav zato vlekla mase, pred katerimi Graham že v času segregacije ni hotel ločevati med temnopoltimi in belimi, za kar mu je bil hvaležen tudi Martin Luther King.
Leta 1949, ko ga je za vzpenjajočega se pridigarskega zvezdnika razglasilo časopisje medijskega tajkuna Williama Hearsta, je v Los Angelesu tri tedne zapored polnil šotor za šest tisoč ljudi, na vrhuncu slave v 80. in 90. pa svoje pridige prenašal prek satelita – leta 1986 na primer iz Pariza v 30 drugih francoskih mest, leta 1995 pa iz portoriškega San Juana že v 185 držav. »To ni masovni evangelizem, ampak osebni evangelizem na masovni ravni,« je polne stadione komentiral Graham. In se pri tem vedno spraševal, zakaj je Bog za pridigarja milijonom ljudi izbral prav preprostega sina kmetovalcev iz Severne Karoline, hkrati pa upal, da mu bo ta na to vprašanje odgovoril, ko ga bo srečal v nebesih.
