Stavka učiteljev zgolj za višje plače je odločno premalo

Glavni razlog in skupen cilj je bil nedvoumno in jasno izražen: stavkajoči zahtevamo višje plače oziroma pravičnejše plačilo za svoje delo. Učiteljsko delo je s prenizkimi plačili razvrednoteno. Zaradi tega naj bi imeli učitelji tudi slab ugled v družbi. Poleg tega država učitelje nepravično obravnava – v primerjavi z drugimi uslužbenci javnega sektorja (predvsem v primerjavi z zdravniki in uslužbenci javne uprave). Vlada z nepripravljenostjo na pogajanja krši tudi nekatere zaveze oziroma vsaj napovedi, da bodo med plačami različnih poklicev obveljala določena sorazmerja (med plačo učitelja in zdravnika brez specializacije naj bi veljalo razmerje 1 : 1,2, medtem ko je danes takšno razmerje razvidno drugačno – v prid zdravnikom in v škodo učiteljem). Ob tem ne gre spregledati, da živimo v času gospodarske rasti. V času, ko se v državi ustvari več denarja, bi bilo pravično, da se ga temu ustrezno porazdeli med državljane; če je v času recesije ta denar država večinoma jemala, potem je prav, da v obdobju rasti državljanom nameni več – v obliki višjih plač in dodatkov za njihovo dobro opravljeno delo.

Za kaj se torej zavzemam, ko podpiram stavko? Enega od odgovorov sem že nakazal: zavzemam se za to, da bi kot učitelj prejel višji mesečni dohodek. Ali se mi takšno zavzemanje zdi upravičeno? V nekem družbenem kontekstu je odgovor na to vprašanje jasen »da«. V katerem družbenem kontekstu? V temle: poklic, ki ga opravljam, je zahteven in v družbi zelo pomemben. Zahteven je intelektualno: ker mora biti učitelj, ki korektno opravlja svoje delo, več čas intelektualno izjemno dejaven, kompetenten učitelj mora študirati ves čas, brez neprekinjenega študija preprosto ni primeren za svoje delo. Poklic pa je zahteven tudi zaradi odgovornosti, ki jo prinaša: vsebine pouka namreč niso nikoli vrednostno povsem nevtralne; učitelj se posredno ali neposredno opredeljuje do tem, ki se jih obravnava pri pouku – to je eno od temeljnih poslanstev šole: vzgajati za temeljne kulturne vrednote in učenje živeti z drugimi na način, ki bo spoštljiv do medsebojnih razlik, ki bo omogočal medsebojno skrb in naklonjenost ter empatijo, ki bo prispeval k družbeni pravičnosti in prepoznavanju enakovrednosti vseh človeških eksistenc in kar je še drugih vrednot, brez katerih si ne moremo zamisliti dobrega življenja.

Priznati moramo, da se družbeni prispevek posameznikov sicer lahko vrednoti na različne načine – nikakor ne samo z denarjem, ki ga ti prejmejo kot nagrado za trud. Ker pa živimo v svetu, kjer se spoštovanje do dela, ki ga nekdo opravi, zrcali tudi v višini plačila, je povezava med pomembnostjo dela in količino ter kakovostjo družbenega prispevka in plačilom smiselna. Drugače rečeno: ko učitelji zahtevajo višje plače za svoje delo, ker so do njih upravičeni oziroma ker trenutno plačilo ne zrcali na primeren način odnosa, ki bi ga država morala imeti do učiteljskega dela, so stavkovne zahteve upravičene.

Napisal sem, da je učiteljski poklic pomemben. Temu so te dni nekateri poskušali oporekati, saj naj bi bile po njihovem mnenju nekatere druge dejavnosti za družbeni razvoj mnogo pomembnejše kot izobraževanje, na primer gospodarstvo, četudi že vsak osnovnošolec danes ve, da brez primerno izobraženega prebivalstva ne more biti dovolj strokovne delovne sile, ki bo vodila gospodarske projekte.

Obstajajo pa še nekatere družbene razsežnosti stavke, o katerih želim spregovoriti v nadaljevanju. Ena od teh razsežnosti se nanaša na porazdelitev družbenega premoženja. Stavka namreč poskuša doseči, da se bo to premoženje delilo drugače: učitelji naj dobijo večji delež, kot so ga dobivali doslej. Logika teh zahtev je tale: če so več dobili drugi, potem naj več pripada tudi nam. Če so drugi bolje nagrajeni, potem moramo biti tudi mi. To bi bilo pravično. Takšna je argumentacija, ki naj bi upravičevala stavko. Pa jo res?

Zamislimo si, da živimo v svetu, ki je drugačen od današnjega. V takšnem svetu bi bilo dovolj dobrin za to, da bi vsakdo živel dostojno življenje, hkrati pa bi bile te dobrine tudi porazdeljene na takšen način. Zlahka bi zagovarjali trditev, da bi bila taka družba pravična. Ko bi v onem zamišljenem svetu nekdo dobil manj, kot bi si po nekih razumnih kriterijih zaslužil, bi lahko upravičeno in brez slabe vesti zahteval več – saj tudi v primeru, ko bi potem dobil več dobrin, to na noben način ne bi negativno vplivalo na druge člane skupnosti (vsi bi namreč še naprej imeli dovolj dobrin).

V čem se takšen svet razlikuje od tega, v katerem živimo? Razlikuje se v tem, da današnje zavzemanje za višje plačilo nekaterih ne rešuje problema krivic, ki izhajajo iz družbene delitve dobrin. Ob tem, ko učitelji danes zahtevamo višje plače, nikakor ne bi smeli prezreti, da je naša zahteva nastala znotraj družbe, v kateri so neenakosti pogosto spregledane ali pa zamaskirane. V državi je bilo po zadnjih meritvah skoraj 14 odstotkov prebivalcev, ki živijo pod pragom revščine (na nekaterih območjih v državi celo 18 odstotkov). Ko se politiki hvalijo s tem, da stopnja brezposelnosti pada (saj je »le« še okrog 8 odstotkov), ne povejo, da gre za registrirano brezposelnost, v zgodbo o uspehu pa seveda ne vključujejo prekarnih delavcev in delavk, to je tistih, ki sicer imajo zaposlitev, a je ta negotova, pogosto slabo plačana, ljudje, ki opravljajo takšna dela, pa so brez osnovnih pravic. Zakaj je upoštevanje takšnih družbenih okoliščin pomembno za spraševanje o utemeljenosti stavke?

Naj že kar takoj povem, da s tem nočem napeljevati vode na mlin tistim, ki so se v občilih širokoustili s tem, kako bi morali tudi v obdobju rasti zategovati pas, saj nas bo sicer doletela nova kriza. Mimogrede, ta nas bo doletela prej ali slej – pa ne zaradi »zajedavskega« javnega sektorja, temveč zaradi finančnih špekulacij zastopnikov kapitala. Nočem namreč reči, da bi se morali delavci v prosveti odpovedati stavkovnim zahtevam, upajoč, da bo šel denar, ki bo s tem »prihranjen« (pa saj v resnici ne bo prihranjen), za boljše namene. Tudi če bi stavkovne zahteve spodletele, se družbeni položaj večine, še zlasti pa tistih, ki imajo v družbi najmanjši delež pri dobrinah, ne bi nič izboljšal.

Kar hočem reči, je nekaj drugega. Če je naš edini razlog za to, da se dvignemo v pravičniškem srdu, zahteva po višjih plačah za nas (ker naj bi bila s tem tudi družba na boljšem), naše zahteve izgubijo legitimnost. Govorim namreč še o neki razsežnosti upravičenosti stavke, ki tokrat ni ekonomska, ampak moralna. Neka minimalna moralna doslednost zahteva, da se prizadevanje za izboljšanje položaja določenih posameznikov (ali družbene skupine, ki ji pripadamo) razširi tudi v skupno prizadevanje za dobro vseh: ali smo stavkajoči delavke in delavci v prosveti pomislili tudi na ta vidik? Namreč na vidik, da živimo v družbi neenakosti in da nismo edini, ki na svoji koži občutimo krivice. Da so med nami in okoli nas ljudje, ki takšne krivice občutijo še mnogo bolj kot mi? Ali bomo v svojih zahtevah dvignili glas tudi za druge, ki jih še mnogo huje pesti krivična delitev družbenega bogastva? Ali pa bomo vztrajali v ozkogledosti sledenja lastnim interesom, ob skoraj popolni pozabi širšega družbenega dogajanja, in s tem utonili v mlakuži obče brezbrižnosti?

Velik del nelagodja, o katerem govorim, izvira iz tega. Sem del nekega prizadevanja, ki se utegne izteči kot še eno od potegovanj za svoje lastne interese, ob spregledu, da obstajajo še drugi, katerih interesi so ravno tako ali pa še bolj okrnjeni kot naši. Če bomo učitelji v svojem boju za pravičnejšo družbo ostali pri tej ozkogledosti, se ne bi smeli čuditi, če bo naš ugled v družbi še manjši, saj bomo v očeh ljudstva (čisto upravičeno) le še eden od cehov, ki od družbene pogače želi odrezati nekoliko bolj zajeten kos, da bo bolje zadostil svojim sebičnim apetitom.

Četudi torej sodelujem in podpiram sedanje prizadevanje sindikata, pa ne delim mnenja, da bo že s samim povišanjem plač učitelj deležen večjega družbenega ugleda. Takšno mnenje namreč naseda pervertirani logiki, ki jo zastopa ideologija neoliberalizma, kjer se vse meri z denarjem in kjer je vse kupljivo oziroma naprodaj. Enako problematično je argumentiranje v smislu, da bodo bolje plačani učitelji bolj motivirani in bodo torej bolje opravljali svoje delo. To mnenje ni samo naivno, temveč je tudi butasto, temelji pa na premisi, ki je sicer skladna z neoliberalnim pogledom na človeka in ki pravi, da smo ljudje v jedru sebična in preračunljiva bitja.

Tudi če mi bo država poslej mesečno namenila nekaj več fičnikov – bo to v resnici razlog za to, da se bom v svojem delu še bolj potrudil? Morda za nekatere poklice celo drži (verjetno predvsem tam, kjer imajo ljudje lahko popolno distanco do svojega dela in kjer delo, ki ga opravljajo, ne vsebuje nikakršne osebne vključenosti – kar pa je v delu z ljudmi skoraj nemogoče), da je kakovost dela neposredno odvisna od plačila. Zavedam se sicer tega, da bi plačilo, s katerim bi si komajda zagotovil preživetje, najbrž močno vplivalo na moje dojemanje poklica, vendar pa dvomim, da učitelji, predani svojemu poklicu, najprej razmišljajo o višini plače, v smislu: potrudil/a se bom samo toliko, koliko ocenjujem, da je višina plače, ki jo prejemam, dovolj ustrezna nagrada za moj trud. Mislim, da je ravno nasprotno: vsakdo, ki svoje delo v prosveti opravlja korektno in iskreno, najprej razmišlja o pedagoških ciljih, torej o tem, da bo pouk kakovosten, da bodo medsebojni odnosi v razredu dobri in da bodo imeli učenci od pouka kar največ.

V družbi, ki ji vlada ideologija neoliberalizma, po kateri je človek razumljen kot sebičen posameznik, ki naj poskrbi zase in se ne meni za (ne)srečo drugih, je stavka, s katero delavci prosvete zahtevajo zgolj svoj delež, pri tem pa se ne ukvarjajo tudi z vprašanji solidarnosti in družbene pravičnosti, moralno sporna. Zdi se mi nedopustno in nevarno, da je eden ključnih argumentov, ki jih sindikat uporablja za to, da bi utemeljil svoje zahteve po višjih plačilih, tisti, s katerim se plače učiteljev primerja s plačami drugih javnih uslužbencev. Res je, da imajo državni uradniki več, pa zdravniki tudi, torej smo tudi mi upravičeni do več. Ali takšno sklepanje vzdrži? Kot ekonomska računica morda celo vzdrži, kaj pa kot razmišljanje moralnega subjekta? – Zadnje vprašanje se mi zdi še posebej pomembno, saj bi morali delavke in delavci v prosveti predstavljati moralen zgled. Le kako naj sicer zase trdimo, da smo dovolj dobri za to, da opravimo tisti neskončno zahteven poklic, ki mu pravimo vzgoja? (Neskončno zahteven je ta poklic namreč ravno zaradi njegove etične dimenzije.)

V času predatorskega kapitalizma, ko zastopniki finančnih elit ob izdatni pomoči voditeljev držav in drugih pripadnikov političnih kast pospešeno in brez zadržkov ropajo tisto, čemur sicer pravimo »skupno« (the commons; skupno tvorijo viri, ki jih ljudje potrebujemo tako za preživetje kot za ustvarjanje neke ravni kakovosti življenja, na kateri je šele resnično mogoče govoriti o človekovem dostojanstvu: k temu sodijo tako materialne kot duhovne ali kulturne dobrine) – v žargonu temu rečejo »privatizacija« in »reševanje kriz« – je vsako prizadevanje za delež skupnega, ki obenem ne naslovi problema družbene porazdelitve dobrin (in se torej ne ukvarja z vprašanji družbene pravičnosti), že samo po sebi problematično in nemoralno, saj se ljudje, ki si prizadevajo uveljaviti svoje pravice (ne da bi se pri tem ukvarjali s pravicami drugih, še zlasti tistih, ki jim gre v družbi najslabše), s svojim prizadevanjem postavljajo v vrsto skupaj s predatorji in se z njimi prepirajo glede deležev, ki jih bodo dobili bodisi eni bodisi drugi.

Problematičnost takšnega početja seveda ni enostavno v tem, da ljudje v boju za pravice prevzemajo predatorsko logiko in še sami postajajo podobni predatorjem – v družbi, v kateri bi potem bogastvo, ki je bilo odvzeto predatorjem, pripadlo skupnosti, ki bi delovala na načelih vključevanja in solidarnosti, bi imel takšen boj etični značaj. V svetu družbene neenakosti in nenaslovljenih krivic pa se takšen boj vselej bije na račun nečesa, kar je še mnogo bolj pomembno od tega, da eni od družbenih skupin uspe uveljaviti svoje pravice. Takšen partikularen boj gre na račun družbene solidarnosti in prizadevanja za skupno oziroma obče dobro.

Sindikati so bili v zgodovini pomemben dejavnik sprememb, saj so izbojevali marsikatero delavsko pravico. V svojih prizadevanjih so bili uspešni takrat, ko so delovali v solidarnosti. Ko so torej sledili enemu temeljnih načel vsakega boja za pravičnejšo družbo, in to je načelo, ki pravi, da boj za družbeno pravičnost nikoli ne more biti partikularen. Če se učitelji danes borimo za pravičnost, potem se naše prizadevanje ne sme ustaviti pri naših plačah. Če se bo to zgodilo, bo ta boj postal še eden od poskusov izboljšati svoj položaj, in če bo potekal brez ozira na druge, ki si prizadevajo za iste vrednote oziroma jih pesti pomanjkanje možnosti, da bi jih bili deležni (vrednote kot so: družbeno pripoznanje, povezovanje v skupnost z namenom ustvarjati pogoje demokratičnih in odprtih prostorov, solidarnost in medsebojna pomoč, spoštovanje in politika dostojanstva), bo takšen boj dokončno postal nelegitimen in neetičen.

Na začetku shoda na Kongresnem trgu so igrali Internacionalo. Pomena te glasbe kot simbola skupnega in združenega ter vključujočega boja za obče, univerzalno dobro, za globalno pravičnost, ne bi smeli spregledati. Če z Internacionalo mislimo zares, se mora to pokazati v prihodnjih dogodkih. Naslovljeno je bilo vprašanje družbene pravičnosti. Stavka učiteljev se v protestu zoper krivičnost, ki je doletela učitelje, ne sme izčrpati. Nadaljevati se mora v protestu zoper sleherno družbeno krivico. To pomeni, da bojujoči se za pravičnejšo porazdelitev deležev skupnega, skupaj s SVIZ-om, v svojih nadaljnjih akcijah ne smejo ostati zgolj pri svojih posamičnih interesih. Če bi ostali pri teh, bi pravzaprav zašli v nasprotje s samo idejo boja za pravičnost, za katero sem že rekel, da sega onkraj meja ene same posamezne skupine. Prava smer nadaljevanja stavke je torej v povezavi z drugimi skupinami, sindikati, posameznicami in posamezniki, s katerimi delimo prizadevanje za pravičnost in druge zgoraj naštete univerzalne vrednote. Le na takšen način lahko delavke in delavci v prosveti postavimo neki zgled. Brez takšnih zgledov namreč ni nikakršne avtentične vzgoje in izobraževanja.

Zavzeti se je torej treba za nadaljevanje naslednjih oblik skupnega prizadevanja: v obliki protestov, v katerih se bodo sindikati javnega in zasebnega sektorja združili, skupaj s študenti, upokojenci, samozaposlenimi v kulturi, brezposelnimi, prekarnimi delavci in drugimi, ki jim je še mar za ideje o boljšem/pravičnejšem svetu za vse in še niso dokončno podlegli resignaciji in brezbrižnosti; pa tudi prizadevanje v obliki javnih razprav, forumov, člankov, knjig, pogovorov, umetniških in drugih kulturnih dogodkov, novih oblik skupnega življenja…

La lotta continua.