Nič na smučišču Krvavec ni več tako, kot je bilo pred 25 leti, ko je svojo žičničarsko pot začel vodja obratovanja Bojan Pergar: »Naprav, na katerih sem delal, ni več, saj so jih zamenjale nove. Dolge smuči, s katerimi se je takrat smučalo, so zamenjale krajše, kratke zavoje pa nov slog smučanja. Precej so se v tem času spremenili tudi smučarji. Postali so bolj zahtevni. Razmere za smuko morajo biti popolne, da so zadovoljni. Včasih so bile naprave precej manj udobne, smučarje so udarjale po nogah, a je bilo vedrih obrazov na smučiščih več,« razmere nekoč in danes primerja Pergar.
Prvi delovni dan žičničarja
»Tudi nad gnečo se ni nihče kaj dosti pritoževal, pa so na žičnico na Krvavec takoj po njeni vzpostavitvi pred 60 leti ljudje čakali ure in ure,« se spominja nekdanji žičničar Peter Slatnar, ki je svoj prvi dan delovne dobe preživel ravno na otvoritvi žičnice na Krvavec v začetku avgusta 1958. »Bila je lepa nedelja in ljudi, ki so se želeli povzpeti na Krvavec, je bilo ogromno. Delati smo začeli ob sedmih zjutraj, prvi delovni dan pa sem končal v ponedeljek okoli tretje ure zjutraj,« se spominja.
Krožna žičnica, ki je iz doline vozila na smučišče, je imela 20 aluminijastih kabin za dva potnika. »Sedela sta obrnjena drug proti drugemu. Poleg tega je imela še 40 odprtih sedežev, na katerih sta se po dva potnika peljala bočno. To je bila prava evropska atrakcija, saj podobne žičnice niso imeli nikjer drugod, zato so poleti in pozimi prihajali od blizu in daleč,« se spominja član prve žičničarske ekipe.
Na Krvavcu se je sicer smučalo že pred prvo svetovno vojno, spomni dr. Aleš Guček, ki je o zgodovini slovenskih smučišč napisal osem knjig. A za vzpostavitev žičnice na Krvavec so morali vladati pravi pogoji in dovolj močni interesi. Medtem ko Guček opomni na interese podjetja za avtobusne prevoze, ki je razmišljalo o zaslužku s prevozi ljudi do žičnice, Slatnar po vzpostavitvi električne napeljave omenja tudi zanimanje Planinskega društva Kranj, ki je na Krvavcu upravljalo dom, in RTV Ljubljana, ki je nameravala zgraditi stolp. »Bile so tri možnosti, od kod naj bi žičnica potnike prevažala na Krvavec. Poleg današnje trase se je omenjala tudi možnost izhodišča v dolini Kokre ali pa v dolini Kamniške Bistrice,« pravi Slatnar.
Reševanje krivo za prvo vlečnico
A ko so smučarji pozimi izstopili z žičnice, jih je čakala divjina. Teren pod vrhom Krvavca je bil zaraščen s smrekami. »Ni bilo žičnic, ni bilo teptalcev snega, bili so samo 'kuceljni',« se spominja Kranjčan Lado Peneš, ki pri skoraj 87 letih še danes velja za enega najbolj zvestih tamkajšnjih smučarjev. »Kdor se je takrat tam naučil smučati, je postal odličen smučar. Kar nekaj moje smučarske druščine, ki jo vsak dan srečujem na Krvavcu, je šlo skozi moje tečaje in mi zdaj povzročajo resno konkurenco,« hudomušno pripomni. »Danes so pa vsi slabe volje, če je na smučišču malo navoženega snega. Razvajeni so. Jaz še vedno najbolj uživam takrat, ko sneži in je na progah deset do dvajset centimetrov sveže zapadlega snega,« pripoveduje z neizmerno strastjo.
Za prvo sicer nepravo žičnico za smučarje, ki so jo nad zgornjo postajo krožne žičnice predelali iz tovorne, je bil kriv splet okoliščin, se spominja Slatnar. »Za potrebe doma na Krvavcu in gradnje televizijskega stolpa je delovala tovorna žičnica, ki je imela strojnico zgoraj pri kapeli. Nekega dne sem dobil obvestilo, da je v domu hudo zbolela ženska in da jo moram čim prej spraviti v dolino. Žičničarju Rutarju, žal že pokojnemu, sem rekel, da si bom nataknil smuči, on pa me bo poskušal potegniti navzgor s tovorno žičnico. Vsak meter, ki mi ga ne bo treba prehoditi, bo prišel prav, sem razmišljal, medtem pa me je kolega z žičnico že potegnil čisto do vrha,« navdušeno pripoveduje. Med reševanjem obolele je Slatnar skovale načrt, ki sta ga s kolegom žičničarjem dodelala in ga še isti večer uresničila pri bližnjem kovaču. »Pomislil sem, da bi podobno, kot je tovorna žičnica vlekla tisti dan mene, lahko do kapele, kjer se je končala, vlekla tudi druge smučarje. Kovač je izdelal prižemko, ki nam je pri tem pomagala.«
Učitelj in učenec sta ga rešila pred propadom
Smučarji so bili nad novo pridobitvijo navdušeni, sloves Krvavca se je širil, podjetja, kakršno je bilo na primer brniško letališče, pa so postavljala svoje kapacitete in nove žičniške naprave. Te so postajale iz leta v leto bolj dotrajane, a denarja, ki bi ga bili pripravljeni nameniti za njihovo vzdrževanje in obnovo, je bilo vse manj. »Starim napravam je leta 1973 poteklo obratovalno dovoljenje. Takratni lastnik Alpetour se je bolj usmerjal v razvoj Starega vrha. Jaz pa sem učil smučati takratnega generalnega direktorja Iskre Jožeta Hujsa. Z direktorjem žičnic Franjem Kreačičem sva mu potarnala in pritrdil je, da bi se Krvavec moral razvijati. Kmalu zatem so podjetja ustanovila konzorcij in Krvavec je bil rešen,« opisuje Peneš.
Kot poudarjajo v RTC Krvavec, je bil rezultat tistega leta ustanovljenega konzorcija za gradnjo RTC Krvavec nova kabinska žičnica z ovalnimi kabinami, imenovanimi jajčka. Naprava je delovala 26 let, leta 1999 je postala ozko grlo in nadomestila jo je obstoječa kabinska žičnica. Istega leta kot jajčka je začela obratovati dvosedežnica Vrh Krvavca, ki jo je leta 2006 nadomestila šestsedežnica, in vlečnica do Podgradišča, Luže in Njivic (obe napravi je leta 1989 nadomestila dvosedežnica Njivice I in tri leta kasneje dvosedežnica Njivice II). Konec 70. let so smučišče razširili do Kriške planine, kjer so izročili namenu dvosedežnico ter dve vlečnici na Kržišče. Takrat je začela obratovati še dvosedežnica Zvoh z zgornjo postajo na 1971 metrih nad morjem.
