Obstaja veliko rastlin, ki so jih gojili v podobnih podnebnih razmerah po vsej Evropi, denimo določene vrste pese in zelja v gorskih predelih in določene paprike v južnejših predelih. Zaradi načina hranjenja semena v preteklosti, se pravi ko je vsak poljedelec v dolgem časovnem obdobju tudi več generacij hranil in zbiral svoje seme, je v teh sortah prišlo do genetskih variacij, ki pa jih razumemo kot skupno agrodediščino. Toda prav ta različnost je zdaj ogrožena in v industrijskih državah je že skoraj popolnoma izginila s polj. Kmetje skoraj ne gojijo več svojega semena, manjši pridelovalci semena pa so propadli ali pa so jih pokupile velike korporacije.
Prav posebna je vaša obsežna zbirka krompirja. V zadnjih desetletjih se sorte krompirja menjajo izredno hitro, potrošniki pa se pritožujejo, da krompir ni več okusen. Zakaj je tako?V pridelavi krompirja kultivarje hitro menjajo zaradi nenehno spreminjajočih se bolezni, ki ga napadajo. Zato vedno znova predstavljajo nove sorte. Po navadi je vsaj pri krompirju produktivnost sorte pomembnejša kot kvaliteta pridelka v smislu okusnosti. Pomembno vlogo pri okusnosti krompirja pa imajo tudi metode pridelave: velika uporaba gnojil negativno vpliva na kulinarično kvaliteto.
Ali so stare sorte sploh še primerne za pridelavo v današnjih podnebnih razmerah? Denimo v Sloveniji je velik problem s pridelavo boba, saj stare sorte, ki so se ohranile, ne uspevajo v današnjih razmerah.Podnebne spremembe res prinašajo popolnoma nove okoliščine. To je problem tako za stare sorte kot moderne kultivarje, saj projekt razvoja novega semena zahteva vsaj deset do petnajst let. V tem času pa se dandanes podnebne razmere že spremenijo. Tako da stare sorte morebiti res niso več primerne za gojenje na lokacijah, kjer so bile originalno selektirane. Toda morebiti so genetsko različne in dajejo več možnosti za selekcijo v novih razmerah. To je močan argument za heterogenost in proti uniformiranosti. Nenehna selekcija v spreminjajočem se okolju tudi pripomore k postopni adaptaciji. In tudi to je močan argument za lokalno vzgojo semen, tako pri kmetih kot v lokalnih semenskih projektih.
S svojim delovanjem se borite proti velikim korporacijam, ki so dobesedno prevzele kmetijstvo. Ali se vam ne zdi, da se borite proti Goljatu?Velika semenska podjetja imajo močne in bogate lobije. Semenske iniciative, kot je naša, se ne morejo kosati z njihovimi resursi. Zato je še kako pomembno, da varuhi semen, kmetje in potrošniki, ki si želijo večje različnosti na trgu, delujejo skupaj, da bi dosegli zadani cilj. Arche Noah je tako aktiven del evropskih koalicij, denimo No Patents No Seeds. Organiziramo tudi letne mednarodne konference za druge varuhe semen, kjer jih podučimo o pravnih zadevah. Res pa je tudi, da so prav podnebne spremembe pripomogle, da so tudi v političnih centrih moči začeli posvečati pozornost potrebi po ohranjanju kmetijske različnosti.
Eden večjih problemov pri tem je tudi, da evropska skupnost prepoveduje prodajo starih semen. Ali je EU res pod tako močnim vplivom korporativnega lobija, da pozablja na svoje državljane?Obstajajo zgodovinski razlogi, zakaj je EU v povojnem obdobju uvedla tako strog regulativni režim trgovine s semeni. Te restrikcije so seveda voda na mlin velikim korporacijam, ki imajo zdaj močne ekonomske razloge, da nasprotujejo rahljanju teh regulativ. Toda vse večje je zavedanje, da je treba ohraniti različnost pridelka. Leta 2014 je evropska komisija začela »začasen eksperiment« in spremenila kriterije za registracijo žitnih sort. Po koncu preizkusne dobe bodo ocenili, ali bi nov model prevzeli ali ne. Nova uredba o ekološkem kmetijstvu, ki bo začela veljati leta 2021, tudi uvaja nov trg ekoloških semen in drugega rastlinskega razmnoževalnega materiala z visoko stopnjo genetske raznovrstnosti. V naši organizaciji smo res trdo delali, da so sprejeli to uredbo. Nova uredba naj bi kmetom olajšala razmnoževanje in prodajo njihovih semen. Toda kljub temu je še dolga pot do popolne osvoboditve biotske raznovrstnosti.
Ali se je v zadnjih letih v Avstriji agrarna raznovrstnost izboljšala?V resnici je težko izmeriti agrarno raznovrstnost, saj potrebujete natančne podatke s kmetij. Kar zadeva poljščine, je bil vsekakor dosežen napredek in je zdaj v rabi več različnih poljščin. Denimo pira je zdaj postala ustaljena poljščina, prav tako so nekatera redka žita našla svoje tržne niše v organskih prehrambnih trgovinah. Toda tako kmetijstvo kot vrtnarstvo sta močno polarizirana. Množična proizvodnja stremi k čim večjemu hektarskemu donosu le nekaj dominantnih poljščin, na drugi stani pa je specializirana proizvodnja, ki je bolj raznolika, a vezana na manjši trg. V vsakem primeru so nekateri tradicionalni kmetijski načini močno nazadovali. Skoraj ni več mogoče najti tradicionalnih raznolikih sadovnjakov, zato so sorte, ki so jih gojili v njih, močno ogrožene.
Ali v Avstriji zdaj število majhnih kmetij upada ali raste?V Avstriji število majhnih kmetij še naprej upada, predvsem je vse manj majhnih živinorejskih in gorskih kmetij. Toda Avstrijci imajo radi dobro in kvalitetno hrano, kar spodbuja inovativne kmete, da ponovno vzpostavljajo majhne kmetije. S stališča ohranjanja kmetijske raznovrstnosti je to vsekakor odločilnega pomena.
