Države, v katerih prebiva, izbira njegova kariera. Pred Finsko je osem let živel v Španiji, kjer je po študiju gozdarstva in ekonomije v Mariboru delal doktorat s področja vrednotenja okoljskih storitev. Dobil je zaposlitev pri Evropskem inštitutu za gozdove, v njihovi barcelonski pisarni. Ko je postal namestnik direktorja, se je preselil v centralo na Finskem. Preskok iz tople in sončne Španije, natančneje Barcelone, v hladno in temno Finsko je bil zelo velik: »Če povem po pravici, mi je Finska bližje, kot mi je bila Barcelona, kjer nikoli ni miru – veliko mesto, gneča, oddaljenost od narave. Na Finskem pa je povsod okoli nas gozd. V službi je sicer stresno in naporno, a narava me sprosti.«
Ne, v službo ne hodi s tekaškimi smučmi. On ne, ima pa kolege, ki to počnejo, tako da imajo v službeni stavbi posebno sobo za hrambo smuči: »Vse leto se ne glede na vremenske razmere vozijo s kolesom, na katerem imajo posebne zimske gume. Finci pravijo, da ni slabega vremena, je le slaba oprema.« Ob tem je treba poudariti, da pozimi niso le nizke temperature, temveč tudi tema. »Imam srečo, da veliko potujem, tako da nisem nenehno v temi. Oktober in november sta najnapornejša, ko je tema in še ni snega. Pozneje, ko zapade sneg, ta odbija svetlobo in je malo bolje. Na začetku zime se mi pogosto zgodi, da sem že ob dveh popoldne zaspan,« je dejal.
Poleti v gozd, poln komarjev
Na Finskem 78 odstotkov površine pokrivajo gozdovi. Na vprašanje, ali je Fincem gozd nacionalni ponos, se zasmeji: »Finski nacionalni ponos je vse, v čemer so boljši od Švedov. Te razumejo kot velike brate, ki so jih v preteklosti izkoriščali. No, seveda je gozd del nacionalnega ponosa. Tako kot so ponosni na neokrnjeno naravo, savno, socialo, enakopravnost v družbi in svoje šolstvo. Finci so patrioti. Precej večji od Slovencev. Predvsem so ponosni, da so Finci, da kljubujejo pritiskom iz okolja, tako zahtevnim naravnim življenjskim razmeram kot pritiskom iz drugih držav, predvsem Rusije. Ponosni so na svoj sisu, pregovorno finsko vzdržljivost, trmo.«
Ko gre za gozd, z njim gospodarijo tako kot v drugih evropskih državah s polji, saj je gozdarstvo pomemben del finskega gospodarstva. Gozd posadijo, ko zraste do določene višine, pridejo s posebnimi stroji, ki drevesa dobesedno požanjejo: »Vse uporabijo, tudi štore in korenine odpeljejo iz gozda. Nato pripravijo tla, posadijo bor ali smreke in spet počakajo, da zrastejo.«
Avgusta se poleg gozdarjev v gozdove zapodijo prav vsi, saj se začne sezona borovnic in gob. »A ker so gozdne površine tako velike, se tega ne opazi tako kot na primer na Pokljuki. Na Finskem je gozd pravica vsakogar, kar pomeni, da je povsod zagotovljen dostop do gozda, ne glede na to, kdo je lastnik. Niti ni omejitev, koliko gob lahko naberete na dan, in do 5000 evrov na leto lahko vsakdo prodaja gobe in borovnice, ne da bi plačal davek. Veliko finskih gob konča v Italiji. Za komercialno nabiranje gob sezonsko uvozijo delavce iz Azije.« Menda ne le zato, ker je ta delovna sila cenejša, ampak tudi zato, ker so vajeni komarjev: finski gozdovi so namreč poleti polni tega mrčesa.
Savne za družbo
Poleg gozdov so Finci ponosni na savne. Vsaka hiša ima savno, v blokih so savne navadno skupne. »Pravijo, da je na Finskem več savn kot prebivalcev. Družine imajo določene dneve, ko se skupaj savnajo. Zanimivo je, da so v javnih savnah ženske in moški deli strogo ločeni, če niso, so vsi oblečeni v kopalke. Savna je za Fince prostor za druženje, ne samo za zdravje,« je razložil. V njihovem podjetju nimajo sestankov v savnah, včasih pa vendarle gredo tja po službi, a to je, kot pravi, pod točko razno.
Morebiti so Finci lahko še bolj kot na gozdove in savne ponosni na svoje šolstvo, ki velja za eno najboljših na svetu. »Otroci v šoli niso pod stresom, a na primerjalnih testih so vedno odlični,« je zatrdil Mavsar. Prvih pet razredov otrok skoraj ne ocenjujejo, v šolah ne grajajo, ne spodbujajo tekmovalnosti, učitelji z učenci ne komunicirajo avtoritativno: »V razredu se zdi vse preprosto, pomembno pa je, da v šoli prenašajo enake vrednote, kot so v družbi – poštenost, odgovornost, spoštovanje drugih.« Vse te vrednote se kažejo tudi v tem, da na Finskem hiš ne zaklepajo. Tako nikomur ne pade na pamet, da bi zaobšel sistem ali pravilo. Finci pravila spoštujejo. Na cesti skoraj ni policijskih kontrol, ker vsi spoštujejo prometna pravila.
Edino področje, kjer ne spoštujejo pravil, je alkohol. »Res imajo čuden odnos do alkohola. Ne pijejo tako kot na primer Španci, kot dodatek k hrani. Ko Finci pridejo do alkohola, morajo sprazniti vse steklenice. Nimajo meje, vedno se tako napijejo, da ne vedo več, kdo so, in potem so kul. Če pa pridejo v države, kjer je alkohol cenejši kot na Finskem, se čisto strgajo z verige. Na trajektih do Estonije imajo posebna stranišča samo zato, da lahko hodijo bruhat, ker so vsi pijani. Pravzaprav še vedno ne razumem, zakaj imajo tak odnos do alkohola,« je po vseh letih življenja na Finskem nad njihovim pitjem še vedno presenečen Robert Mavsar. Kljub temu bo v državi ostal še nekaj let. Potem si želi, da bi se z ženo Japonko preselila v toplejše kraje.
