To, kar je uprizorila Slovenija, je bilo v slogu ameriških športnikov, za katere je značilno, da kar pokajo od samozavesti in poraz spremenijo v zmago. Slovenci tokrat niso bili bojazljivi in vdani v usodo, ampak so zrežirali epski preobrat, o katerem bodo pripovedovale še generacije. Ko so ZDA po dobre pol ure vodile z 2:0, je vse kazalo na pričakovan slovenski poraz. Američani so Slovencem vsilili visok ritem igre, ki so ga le težko dohajali. Nič ni kazalo na uspešen začetek olimpijskega turnirja. Še posebej potem, ko so Kovačevič, Tičar in Urbas zastreljali tri stoodstotne priložnosti.
Gola dosegli po navodilih s table
A v sanjski zadnji tretjini je prišlo do velikega zasuka. Slovenija je naenkrat postala gospodar na ledu. Američani so bili zbiti v obrambno tretjino, njihove reakcije so bile vse bolj panične. Ko je Urbas po strelu Gregorca preusmeril plošček v mrežo, so na svojo stran dobili tudi nevtralne korejske navijače, medtem ko so slovenski tako ali tako preglasili ameriške. Finiš tekme je bil kot v pravljici v režiji kapetana Jana Muršaka. Slovenija je najprej unovčila zamenjavo vratarja s šestim igralcem z zadetkom za izenačenje in dosegla zmagoviti gol že po 38 sekundah podaljška. Obe akciji za zadetka sta bili kot za v učbenike. Točno takšni, kot ju je med minuto odmora pomočnik selektorja Nik Zupančič narisal na tablo.
»Takole je videti srečen človek,« nas je nagovoril selektor Kari Savolainen, ki je že šestič na olimpijskih igrah, a prvič v vlogi glavnega trenerja. »Imeli smo točno takšen borbeni duh, kot ga potrebuješ na olimpijskih igrah. Bil sem nervozen, ker nikoli ne veš, kako bo ekipa reagirala. Fantje so bili potrpežljivi, priigrali so si veliko priložnosti, a smo imeli težave s kontrolo ploščka. Ko smo to popravili, sem igralcem pred zadnjo tretjino rekel, da je izid samo 0:2 in po toliko priložnostih bomo tudi zadeli. Šlo je bolj za psihološki element, saj igralci vedo, kako morajo igrati,« je dodal nasmejani Finec Savolainen, ki je tekmeca šokiral v podaljšku. Na igrišče je postavil tri tehnično odlično podkovane in hitre napadalce Muršaka, Urbasa in Tičarja, čeprav hokejski učbeniki svetujejo dva napadalca in enega branilca. »Postavil sem tri napadalce, ker se v takšnih situacijah ne smeš braniti, ampak skušaš doseči gol. Američani so bili vse bolj nervozni in to je bila naša velika priložnost. To je bila Slovenija v najboljši podobi. Točno takšna kot na turnirju v Minsku, ko si je priigrala ta olimpijski nastop,« je kar žarel Savolainen, ki je na slovensko klop prinesel dodano vrednost. Ekipa je znova našla povezanost, ki je ni bilo na svetovnem prvenstvu lani v Franciji.
Američani slabi poraženci, Slovenci vriskali od veselja
Medtem ko so Američani slabi poraženci, saj nekateri med rokovanjem na sredini igrišča sploh niso sneli rokavic, so Slovenci kar vriskali od veselja. Za tekmo je bilo med drugim ključno, da je po zadržanem začetku, ko smo jim v beležnico že zapisali minus, iz tretjine v tretjino bolje igral drugi napad Jeglič-Sabolič-Tičar. »Ko premagaš ZDA na olimpijskih igrah, najprej ostaneš brez besed. Nikogar se nismo bali. Nismo se zaletavali, ampak smo bili disciplinirani, kar pomeni, da smo tekmo odigrali taktično zelo zrelo. Tudi po zaostanku z 0:2 smo verjeli v preobrat, saj smo potrebovali le dva dobra strela. Veliko smo tvegali in pobrali popoln izkupiček,« je vtise strnil napadalec Rok Tičar, ki je med samo tekmo izjemno dvignil raven svoje igre.
Za večino igralcev je to največja zmaga v njihovih karierah. S tribune se je videlo, kako jim z vsako uspešno akcijo raste samozavest, ko so spoznali, da se lahko enakovredno kosajo z uglednim tekmecem. »Po klavrnem svetovnem prvenstvu v Parizu smo se odločili, da se bomo tokrat predvsem zabavali. Pred tekmo je bilo v garderobi veliko smeha in sproščenosti, saj vsak točno ve, kaj mora narediti. Že ko smo prišli na led, smo začutili, da nas Američani spoštujejo in se celo malo bojijo. Z vsako potezo smo bolj verjeli vase in sploh nismo razmišljali, kdo je na drugi strani. Ko smo znižali izid na 1:2, je Američane zajela panika, saj so se potegnili v obrambo, a se jim ni izšlo,« je bil vesel branilec Sabahudin Kovačevič, izjemno pošten fant in produkt klasične jeseniške šole. Po tekmi se je pridružil soigralcem, ki so v slačilnici zapeli Zdravljico.
