Že sam povod za jutrišnji obisk francoskega predsednika Emmanuela Macrona na Korziki razburja tamkajšnje duhove. Udeležil se bo namreč odkritja spomenika ob dvajseti obletnici atentata na prefekta Clauda Erignaca, ki sta ga dva napadalca ustrelila ob odhodu z večernega koncerta v Ajacciu. Eden izmed storilcev naj bi bil leta 2003 aretirani korziški nacionalist Yvan Colonna, nekdanji poslanec socialistične stranke v korziški skupščini, kasneje obsojen na dosmrtno ječo, ki je vztrajal, da je nedolžen. Da so v soboto v korziškem glavnem mestu odmevno zavihrale otoške zastave z mavrsko glavo, pa je zaslužen tudi rezultat regionalnih skupščinskih volitev sredi lanskega decembra, na katerih je nacionalistično zavezništvo Za Korziko osvojilo absolutno večino, dobrih 56 odstotkov glasov.
»Korzika ni Katalonija«
Pod vodstvom sicer zmernega nacionalista Gillesa Simeonija so zahteve Korzičanov po večji avtonomiji v sicer strogo centralizirani Franciji dobile večjo težo, čeprav niso tako radikalno zastavljene kot v trenutno mnogo bolj odmevnem primeru Katalonije. Da Korzika ni Katalonija, zatrjuje sam Simeoni, ki je po volitvah napovedal, da njihov cilj ni neodvisnost, ampak avtonomija, ki jim bo priznala bliže italijanščini kot francoščini zveneči korziški jezik ter omogočila določeno samostojnost pri davčnih zadevah in obvarovanje korziških nepremičnin pred pohlepom tistih, ki nimajo stalnega prebivališča na otoku. Navzven skromne zahteve Korzičanov, ki so imeli za kratek čas po razglasitvi neodvisnosti od genovske republike leta 1755 svojo državo, preden so si otok pokorili Francozi, nikoli niso naletele na razumevanje Pariza, ki že priznanje korziškega jezika za uradnega vidi kot grožnjo francoski enotnosti in avtoriteti države, ki je v prejšnjem stoletju zatrla vse regionalne jezike. Simeoni, zdaj na čelu regionalne vlade, in Jean-Guy Talamoni, predsednik korziške skupščine, sta minuli mesec Macrona že obiskala v Parizu, a ugotovila, da je gluh za njun predlog, po katerem bi pogajanja o večji avtonomiji izpeljali v treh letih, dogovorjeno pa uveljavili v desetih.
Pariška igra z ognjem
Vodja zavezništva Za Korziko je v pogovoru za Reuters pretekli teden opozoril, da se »Francija igra z ognjem«, ko zavrača zahtevo po dialogu in dodal, da se bodo ljudje vprašali, ali ni konec demokracije to, da »niti zmaga na volitvah ne pripomore k napredovanju pogovorov«.
Macron si odpira fronte
Simeoni je pravzaprav spomnil na štiri desetletja z nasiljem prepletene otoške zgodovine, v kateri so zapisali čez 10.000 akcij militantnih separatistov iz nacionalne osvobodilne fronte Korzike (FLNC). Slednja se je oboroženemu odporu odpovedala 2014 in nato še dve leti kasneje, čeprav se nekateri njeni pripadniki s tem še niso dokončno sprijaznili, a so privolili v poskus zmernežev, da slednji svoje cilje dosežejo po mirni poti po volilni volji Korzičanov, ki jih je skupaj okoli 330.000. Na sobotnih protestih v Ajacciu se jih je po navedbah (francoskih) oblasti zbralo okoli 6000, po zagotavljanju organizatorjev pa do 25.000. Več kot dovolj za še en Macronov glavobol, saj se francoski predsednik na domačem terenu vse nestrpneje sooča z zahtevo po uresničitvi obljub o oživitvi gospodarstva. Tudi javni sektor je na nogah zaradi zmanjševanja števila zaposlenih, medicinske sestre, pazniki v zaporih in osebje domov za ostarele pa so v stavkovnem valu. Nakopal si je še jezo županov, ker se z načrtovanimi zmanjšanji davkov posega predvsem v prihodke lokalnih proračunov. de
