Kritika predstave Ekscentrik: Nenehna Antigona: Neizčrpnost gledališkega sistema
Ekscentriku Dragana Živadinova ne gre za odrsko interpretacijo kanoniziranega antičnega besedila, za iskanje mizanscene, ki bi napravila vidne odnose in psihologijo likov. Ne obremenjuje se z iznajdevanjem številnih Antigoninih življenj (D. Smole, J. Butler, S. Žižek), temveč ga zanima uprizoritev sama. Najprej uprizoritev kot polje svobode, ki svet znane tragedije brez oklepanja dramske predloge prestavi v avtorski uprizoritveni sistem, v katerem pa Antigonino zahtevo vzame zares. In nato uprizoritev kot organizem, ki združuje avditorij in dramsko situacijo. Svoboda in skupnost sta postavljeni kot pogoja uspešnosti gledališkega rituala, ki etično držo tokrat prekrije z estetsko.
(Foto: Tomaž Skale)
To polje gledališke emancipiranosti in zavezanosti lastnemu jeziku bi lahko opisali kot protipostavljanje, ki se poigrava z uveljavljeno podobo Antigone. Z definira...
Samotni tropski otok. Na njem skupina otrok. Daleč stran od civilizacijskih pravil in družbenih struktur želijo nekateri od njih uvesti red miru, da...