To polje gledališke emancipiranosti in zavezanosti lastnemu jeziku bi lahko opisali kot protipostavljanje, ki se poigrava z uveljavljeno podobo Antigone. Z definiranjem različnih ravni prizorišča, na katerih dogajanja tečejo vzporedno ter pogosto medsebojno nedoločujoče, dodaja Živadinov Antigonini zasidranosti v kulturnem spominu nove dimenzije: poleg teksta značilni gibi in premiki (koreografija Marko Mlačnik), izčiščena totalnost kostumov in scene (Dunja Zupančič) ter odštevajoči zvočni ritem, ki preči tudi druge ravni (

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.