V ta teater Spinoza, ki tvori samosvoj univerzum, premišljeno vstopa scena z ogromnimi belimi plahtami, ki prostor optično kadrirajo, in pa geometrična luč (optika in geometrija sta reminiscenci na Spinozov poklic – bil je brusilec leč). Tudi vstop baletnih teles (Goran Tatar kot Spinoza in Olga Kori kot Jahve) upravičuje vsebinski premislek. Spinoza in Jahve se namreč zares srečata samo »mentalno«, v posnetem pogovoru, v katerem bog filozofa pospremi v pet ključnih situacij njegovega življenja, prek katerih bi lahko spremenil tok svojega življenja in posledično misli. Te »akrobacije« se v nekakšni privzdignjeni gledališki obliki odvrtijo na odru. Balet tako uprizarja obe nemi mentalni telesi – človeško Spinozovo, ki je manj formalizirano, in pa božansko Jahvejevo, ki večino predstave skoraj mehanicistično drobi po odru v baletnih copatah in s čudnimi odkloni glave zre v gledalce.
Nasneti pogovori gledalcu postrežejo tudi s krepkim odmerkom Spinozove filozofije, za katero mora biti precej zbran in nemara predhodno uveden v kategorije substance, atributov in modusov, sicer ga lahko njena teža povozi. Posnetki so zvočna pokrajina, (neskončna) meta misel predstave, kamor se (kot končna dimenzija) vpleta dogajanje na odru v obliki srečanja z osebami iz Spinozovega življenja in nekakšnimi vmesnimi nedoločljivimi telesi-glasovi (virtuozni akrobat Mance Krnel). Claro Mario, mladoletno hčer filozofovega prijatelja, Baruchovo ljubezen, odigra Maruša Majer; mladega učenca filozofije Johannesa, po Smilevskem drugo Spinozovo ljubezen, pa Mateja Rebolj. Prva je seveda veliko bolj spretna igralsko kot gibalno, druga pa obratno, a ju obe rešuje v predstavo vpisana formalizacija giba (pri govoru je še kar nekaj manevrskega prostora), ki ne nazadnje uspe izničiti tudi naturalizem spola in starosti. Razveseljujoče je, da režiserka v tako privzdignjeni strukturi zna obdržati temo mesenosti in (homo)seksualnosti, ki jo uvede Smilevski, in to na način, ki ju upoveduje kot golo dejstvo in zato ne kvari forme. Nekaj sočnosti in sodobnosti prinese tudi glasba dvojice članov zasedbe Matter. To nemara ni naključje, saj je po Spinozi ravno »materija« eden od dveh človeku spoznavnih atributov substance.
Čeprav je bil Spinoza filozof, ki je zavračal kartezijanski dualizem, je dramski zaplet v predstavi zgoščen na problem zavračanja minljivih telesnih afektov v prid neskončni božji ljubezni, kar njegovo misel nemara nekoliko splošči. A to je za ugledališčenje tako kompleksne filozofije za situacijo, kakršna je gledališka, nemara potrebno. Če je to začetek nekega žanra, ki se mu reče filozofsko gledališče, je Barbara Novakovič Kolenc nedvomno na dobri poti.
