Besedilna gmota Zid, jezero Dušana Jovanovića ni niti najmanj preprosta za režijo. Temelji na simultanem dogajanju in prizorišču, vpadanju dveh ločenih pripovedi, dveh bivših zakoncev, ki si skupno življenje dobesedno pregradita na pol, ujeta vsak v svoji polovici zgodbe, dokler ju smrt ne loči. Uvodna sekvenca osvetli špranjo v igro, ki je pravzaprav osvetljeni zid, in napove skrbno domišljene in konceptualno točne uprizoritvene rešitve, ki razpirajo vso zapletenost te ljubezensko-sovražne zveze. Režija Miloša Lolića s subtilnimi, a določnimi prijemi oblikuje besedilni material ter ga ritmično in dramaturško natančno stopnjuje. Lolić pravzaprav režira premolke, neusklajenosti in nesinhronosti med zakoncema, komunikacijska razhajanja in šume, tisto praznino, steno in zid med njima, ki simptomatično rezonira v magičnem zadnjem prizoru požiga.
Igra, ki jo je Jovanović z avtobiografskimi elementi pisal za štiri konkretne velike vloge, je odlično zrežirana, premišljena, izčiščena in na minimalizmu utemeljena predstava. Prostorska stisnjenost v kot omogoča hvaležen razmah igralskih kreacij (Polona Juh, Branko Šturbej, Saša Tabaković in Staša Mihelčič), a Lolić predstavo pomensko razpre, ko se nalašč ne spušča v pretirano psihologizacijo, zato pa izrabi ves potencial za teatralizacijo: Polona Juh se kot igralska diva v svojem nastopu zgovorne gostiteljice igralsko naslaja in zabava med obujanjem spominov, v naravnem igralskem elementu preigrava vloge parov iz ljubezenskega trikotnika s sosedovimi, imitira, karikira in dramatizira sočne ljubezenske položaje in se taktično oddaljuje od lastne patološke zveze. Branko Šturbej postavi na oder nevrotično obsesivnega in zaletavega Rudija, ljubosumno zataknjenega v seciranje bivše zveze, in zanimivo pelje dramaturški lok vloge do soočenja obeh in razkritja, da je premeteni in enakovredni partner v tej igrici ljubezenske norosti. Obiskovalca sta v teh psiholoških igricah predvsem priči in prideta mestoma na svoj račun kot nepogrešljivi iskrivi sprožilni moment.
Zid, jezero (1988) je dialoško gibko in predrzno intimistično besedilo, jovanovićevsko žmohtno. Predstava spretno drži napetost od romantičnih zgodb, sostorilskega »tračarjenja« do melodrame in psihološke detektivke z nadrealističnimi elementi. Gre za zgledno in umetelno narejeno predstavo. Toda te moško-ženske igrice so po eni strani univerzalne, za »tukaj in zdaj« pa povsem neobvezen tekst. Pri tem pa prav Jovanovićev opus ponuja kar nekaj manj »lahkotnih« tekstov, ki so za uprizarjanje nujni in bi nam lahko presenetljivo obrnili naš pogled na čas, v katerem živimo.
