V dnevni sobi, kjer mama in oče napol speča gledata televizijo, govorijo o financiranju javnega in zasebnega šolstva. Debata ponuja sijajno rešitev mojih trenutnih stisk. To! Tudi jaz imam pravico do ustanovitve zasebne šole, ki mi jo mora v celoti plačati država, saj je tako določilo ustavno sodišče!
Na moji zasebni šoli se bo s športom ukvarjal le, kdor bo želel. Slovenščina naj le ostane in se združi z zgodovino. V slednjo se bo namreč počasi spremenil naš jezik, če bo mladina še naprej ves čas buljila v pametne telefone in se pozabila pogovarjati v živo.
Brala sem, da se da tuje jezike učiti v spanju. Naročiti bom morala kavče – prav bodo prišli tudi pri kakšnih psihoanalizah. Pri matematiki bom izločila najtežja poglavja. Kdo pa potrebuje integrale še pri matematiki, saj smo o njih govorili že pri slovenščini!
Lahko pa bi imeli poseben predmet, pri katerem bi se pogovarjali, o čemer bi hoteli, in se naučili, kar bi želeli. Recimo: o sesanju, ker sem prava neroda pri uporabi sesalnika (pravi mama), ali o zalivanju rastlin in skrbi zanje, ker mi doslej v sobi ni preživela še nobena…
Zjutraj me predramijo budilka in jutranja poročila. »Poslanci so včeraj zavrnili vsa tri dopolnila k noveli zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja in samo novelo,« bere navsezgodaj že povsem budna bralka poročil. Jaz pa vsa zaspana naredim križ čez zasebno šolo Sare Glatz in zadovoljna krenem po svoji izhojeni poti v javno gimnazijo.
*Portret je narisala Ana Majcen.
