Pravijo pa, da beseda ni konj. Ubogi konji, res niso nič krivi. Kajti najbrž prevečkrat ne stojimo za vsemi svojimi besedami, najbrž nam dostikrat prehitro in brez razmisleka zletijo iz ust. Kako lahko je nekaj izreči, govoriti, tudi če o stvari nismo povsem prepričani. Tudi če v resnici ne delamo čisto tako, kot govorimo, ali pa tako, kot naj bi bilo prav. Ljudski pregovor namreč pravi, da bomo želi, kar bomo sejali (seveda niti to ne drži vedno, kajti v naravi ni pravičnosti, sploh ne na kratki rok).
Zdaj že z veliko verjetnostjo lahko trdimo, da smo del vzroka podnebnih sprememb. In to najbrž dobro in razločno slišimo. Se oproščam vsem naglušnim in tistim s slabim slušnim aparatom, ampak marsikaj o tem tudi piše. Podnebne konference so dober primer tega. Vemo veliko, se dogovarjamo, skušamo sklepati kompromise. Koliko besed je izrečenih na takih srečanjih! Koliko jih je napisanih in v imenu koliko ljudi se izbranci podpišejo pod njimi! Prava inflacija besed, konkretnih ukrepov je pa bolj malo. Potem se jezimo nad politiki, gospodarstveniki in pozabljamo, da sami najbrž nismo dosti drugačni.
Tudi mi odpiramo okna, kadar nam je prevroče v stanovanju, še lažje pa na delovnem mestu, saj »to ni naše in tega ne bomo plačali mi«. Ampak ozračju je vseeno, če skurimo dodatno energijo za ogrevanje službenih prostorov ali domačega stanovanja. Verjemite mi, da se enako segreje, ne glede na to, od kod prihajajo toplogredni plini. Veselo se vozimo z avti za vsako figo, nismo se pripravljeni odreči delu udobja in poskusiti z javnim prevozom. Vsi bi radi imeli čist zrak, ampak tako, da bi drugi nekaj naredili za to. »Ker nam vzame čisto preveč časa.« Ampak če bi se več vozili z javnim prevozom, bi tudi ta postal boljši in hitrejši.
Samo začeti je treba. Nas mora nekdo ali nekaj prisiliti? Navada je železna srajca, pravijo, in tudi naše obnašanje sledi tej resnici. Kdo bo torej začel, kdo bo prvi?
